Je bilo to iz dolgčasa? Pomanjkanja strasti v zvezi? Odsotnosti ljubezni? Je bil to le trenutek nepremišljenosti? Razlogi so različni in še nekaj časa bi jih lahko naštevali, sodeč po raziskavi, ki jo je izvedla antropologinja Helen Fisher, pa vse skupaj ni tako enostavno, kot se morda zdi. Njena ekipa je opravila raziskavo o vrstah ljubezni in kako te vplivajo na osebo in na partnerja, za katerega oseba trdi, da ga ljubi.

Spremljali so, kateri deli možganov se aktivirajo, ko oseba vidi neko nevtralno fotografijo, in kateri deli se aktivirajo, ko vidijo fotografijo osebe, ki jo ljubijo. Raziskava je pokazala, da se pri slednji aktivira tako imenovani center nagrade, del možganov, ki se sproži tudi kadarkoli doživimo orgazem ali zaužijemo droge.  V svojem TED govoru je antropologinja pojasnila, da romantična ljubezen ni čustvo, ampak nagon. "In mislim, da je močnejša od spolnega nagona." Številne druge študije so odkrile enako stvar: ljubezen se obnaša kot motivacija in kot sistem nagrajevanja v možganih. 

Če je torej ljubezen nagrada, kaj nas potem vodi do varanja ljudi, v katere smo se zaljubili? 

Problem je, da romantična ljubezen ni edini možganski sistem, ki se aktivira, ko se v nekoga zaljubimo. Zaključek celotne študije je ta, da ne obstaja samo ena vrsta ljubezni, ampak tri: romantična, spolna in povezujoča. "Spolni nagon je kot nevrološki dražljaj, zaradi katerega iščemo partnerje, ki bi nam pomagali naprej prenesti gene. Potem je tukaj romantična ljubezen, ki nam pomaga pri tem, da našo spolno energijo usmerimo na eno osebo. In potem je tukaj še povezanost, pomirjenost in varnost, ki jih čutimo s partnerjem, da lahko vzgajamo otroke kot ekipa." A kot poudarja Fisherjeva, te tri oblike ljubezni niso vedno povezane ena z drugo in zaradi tega pride do varanja. Tako je mogoče čutiti globoko navezanost na dolgoletnega partnerja, hkrati pa čutiti močno romantično ljubezen do nekoga drugega in celo občutiti spolno privlačnost do druge osebe, je dejal Fisherjeva. "Skratka, sposobni smo ljubiti več ljudi naenkrat."

Prevara je vsekakor ena tistih stvari, ki jo je v zvezi najtežje odpustiti in ob kateri se tudi vprašamo, ali jo je sploh pametno odpustiti. "Če partnerski odnos pogledamo s samega začetka, lahko vidimo, da vključuje več obdobij. Obdobje romantične ljubezni je eno najbolj intenzivnih, saj takrat hormoni delajo s polno paro, partnerja se drug drugemu kažeta v najboljši možni luči, nosimo celo maske, ki nas delajo bolj všečne in prijetne. Ta podoba pa začne po tem izjemno burnem in romantičnem obdobju kmalu bledeti in vse bolj se začnejo kazati pravi obrazi. Maske počasi odvržemo, a povsem nezavedno, saj začnejo na plan nehote prihajati tudi tisti manj lepi deli nas. Skozi čas se izkaže, kako se spopadamo s težavami, kakšne obrambne mehanizme imamo in kako v življenju sploh funkcioniramo," pravi Anja Kovačič, specialistka zakonske in družinske terapije.

"Ker vsak od partnerjev prinese v zvezo nekaj svojega, oba soustvarjata dinamiko, ki se odvija med njima. Prav zato za različne spore in konflikte ne moremo kriviti le enega. Vsak ima svoje slabe izkušnje, travme, čustvene rane, ki priplujejo na dan, ko drugi pritisne na boleče točke – to je del vsakega odnosa in s tem ni nič narobe," pojasnjuje in nadaljuje "Je pa narobe, če si drugi zaradi nerazumevanja, nezadovoljstva in neizpolnjenosti poišče tolažbo drugje. To pa ni več vaša odgovornost. Zato v primeru odpuščanja in ponovne gradnje zaupanja razmislite, kaj se je v odnosu dogajalo. Kakšni so bili začetki? Kako sta se spoprijemala s konflikti? Sta reševala spore sproti ali raje pometala pod preprogo? S krajšim pregledom vajine preteklosti bosta veliko lažje našla ’temne luknje’, na katerih morata delati."