Vse to je povezano z razlikami v našem odraščanju in posledično povezanosti v družini. Nekdo, ki ni odraščal v povezani družini, kjer prioritizirajo medsebojne odnose, ne more razumeti kako ima lahko nekdo zelo bežne odnose s starši. Hkrati pa nekdo, ki je odraščal v družini, kjer ni bilo topline in razumevanja, težko razume partnerja, ki ga mama pokliče dvakrat na dan in hodi s starši na počitnice.
In zaradi teh razlik v naši preteklosti, zelo drugače prioritiziramo stike z primarno družino. Za nekoga je obisk staršev enkrat na mesec dovolj, nekdo pa bi šel na kosilo vsako nedeljo. In to lahko tistega, ki ima bolj poglobljene stike z družino, pripelje do občutka, da partnerju ni mar za njegove pomembne ljudi. Tisti, ki tega ni navajen, pa lahko dobi občutek, da mora tekmovati s primarno družino svojega partnerja za pozornost in veljavo.

Če smo si različni glede teh potreb moramo do neke mere seveda sprejeti razliko in podpreti partnerja, ker mu je to dragoceno. Ni treba, da se sami udeležimo vseh družinskih srečanj, a še vedno lahko izkažemo spoštovanje na drugačen način.
Tako lahko najdemo srednjo pot v kolikor to ne gre predaleč. V določenih primerih pa začnejo nezdravi družinski odnosi razžirati partnerstvo, saj že mejijo na posesivnost in toksičnost. Takrat moramo nujno postaviti mejo.

Če na primer nekdo najprej vpraša starše za neko odločitev, preden se posvetuje s partnerjem, lahko to privede do občutka spregledanosti. Če nekdo vedno v ospredje postavlja pričakovanja družine namesto partnerja, se ta počuti zapostavljenega. Če se njegova mama preveč vmešava v njegovo življenje in ga še vedno tretira kot otroka, lahko to pri ženski spodbudi odpor in izgubljanje privlačnosti.
Zato se ponavadi pojavijo nehvaležni ultimati; "zdaj pa se odloči, jaz ali tvoja družina?", kar povzroča še več pritiska in konfliktov, ker se je med tem nemogoče odločiti. Ni treba, da smo tako radikalni, lahko pa se zavedamo, da ne moremo sedeti na dveh stolih hkrati in postavimo meje.

Ker je to občutljiva tema, moramo izbrati prave besede, ki ne zvenijo napadalno. Ena stvar, ki jo lahko rečeš mami je: "Rada te imam in cenim tvoje mnenje, ampak potrebujem, da pustiš nama, da določene stvari rešiva sama. Tako se lahko učiva in rasteva kot par." S tem ji daš vedeti, da imaš odgovornost za svoj odnos in da zmoreta sama.

Partnerju lahko poveš na način, ki ni ukazovalen, na primer: "Razumem, da ti je tvoja družina pomembna, in to mi je lepo. Bi pa potrebovala, da malo jasneje postaviva prioritete kot par, da ne ostajam vedno na drugem mestu. Zelo bi mi pomagalo, če bi našla ravnotežje." Tako mu pokažeš, da njegove potrebe vidiš, hkrati pa ne zanemariš svojih.
Zdravo je, da se osamosvojimo in kljub povezanosti z družino ustvarimo svoje življenje, kjer nismo čustveno odvisni od staršev in se znamo sami odločati. Da vemo kaj je naše in kaj njihovo, kar pomeni, da ne sledimo slepo njihovim pričakovanjem, ampak delamo svoje avtentične in avtonomne izbire. Tako nas tudi partner dojema kot zrelo osebo, ki se zna postaviti zase in do nas razvije spoštovanje. Če smo še vedno v vlogi otroka, potem tudi v partnerstvu ne bo prave energije.
Pogosto starši svojega otroka dojemajo kot svojo last in svoj projekt, ker bi skozi njega radi živeli neizpolnjene sanje in ambicije. Izvajajo pretirano kontrolo in želijo, da njihov otrok živi njihovo življenje, ne svoje. Ne podpirajo tega, da se osamosvoji in misli s svojo glavo, ampak jim je bolj pomembno, da ga imajo nad njim nadzor in ga tlačijo v svoje kalupe.

Pogosto tudi mama ni zadovoljna s svojim partnerstvom, zato potem želi, da njen sin nadomešča njenega partnerja, zato ga čustveno preveč priklene nase, postane posesivna in tekmovalna z njegovo partnerko.
To vse so globlji razlogi, da je navezanost na primarno družino nezdrava in povzroča težave v partnerstvu. V tem primeru je potrebno pogledati v plasti podzavesti in se osvoboditi teh vezi, četudi to pomeni, da bomo začasno razočarali starše. Potrebno je odpraviti vzroke te nezdrave dinamike in začeti delati na sebi. To zajema iskrene pogovore in soočenje z nelagodjem, kar lahko naredimo s pomočjo terapije. To je ponavadi proces ozaveščanja in postavljanja zdravih mej, ki ne pride čez noč.

Mnoge navade iz naše primarne družine se preslikajo na naše partnerstvo, zato je vredno, da pogledamo nazaj, da gremo lahko naprej. Cilj ni, da kdorkoli izgubi prostor, ampak da vsak dobi toliko kot potrebuje na zdrav način.






























Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV