Pozdravljena,

veseli me, da ste prišli do zavedanja, da niste vi krivi za partnerjevo slabo voljo in da se ne želite v odnosu samo vi prilagajati ter da ste partnerju dala jasno vedeti, da takega odnosa ne želite. S tem ste naredili en velik korak k sebi. Res pa je, da so na tej točki mnogi odnosi na preizkušnji, saj s tem resno zamajate simbiozo, ki se je vzpostavila med partnerjema. In ponavadi partner na drugi strani, za razliko od tistega, ki je pobudnik tovrstnih sprememb, ni najbolj navdušen nad tem, da bi se karkoli spreminjalo. Saj ponavadi (po njihovi logiki) to pomeni, da se bodo spremembe dogajale na njihovo "škodo".

Seveda tisti, ki tu naredijo korak naprej, vidijo, da je sprememba boljša za oba. Saj ko oba parterja enakovredno prevzameta odgovornost (prvi za to, da se neha prilagajati in podrejati, drugi pa, da neha prelagati svoje odgovornosti na drugega), na koncu pridobita oba. Predvsem na kvaliteti lastnega življenja in osebnega počutja, a seveda tudi na kvaliteti partnerskega odnosa. A vi ste zdaj na točki, ko pravite, da partner (kot kaže) ne želi sprememb in vam kaže vrata ter me sprašujete, kaj narediti oz. kam se obrniti, da se rešite iz omenjene situacije.

Moje vprašanje za vas je zato, kaj točno mislite s tem, ko rečete, da se "želite rešiti te situacije". Si želite poskusiti rešiti konflikt med vama in posledično odnos, ali si želite iz odnosa? V primeru prvega, bi vam vsekakor svetovala, da se skupaj s partnerjem oglasita na partnerski terapiji pri za to usposobljenem terapevtu. Seveda morata biti za to oba, a če se odločita, lahko terapija naredi res veliko razliko. Tam bosta namreč skupaj s terapevtom pogledala, kaj je šlo narobe v vajinem odnosu in kaj je bil del vsakega od vaju, ki sta ga doprinesla k nastanku težav.

 Ta del je ključen, saj morata oba partnerja uvideti, da sta imela vsak svoj del, ki je doprinesel k težavam. Vaš je bil ta, da niste sproti prepoznavali, kaj vam je in kaj ne všeč (v odnosu) in o tem s partnerjem posledično tudi niste komunicirali, temveč ste se prilagajali, jemali krivdo nase, prevzemali odgovornosti za otroke in verjetno tudi za gospodinjstvo, tudi tiste, ki so bile od vašega partnerja. Ta vaš del je (seveda nezavedno) partnerju dovoljeval, da vas je "izkoriščal" ter se izogibal svojim odgovornostim in tudi, da vas je krivil za svojo slabo voljo.

Če mu tega ne bi dopuščali, bi morda z odnosom prekinila, še preden sta zares začela ali pa bi se partner do vas tekom skupnih let obnašal drugače: bi prevzemal svoje odgovornosti in bil do vas bolj ljubeč. V terapiji bi se tako na eni točki prav gotovo dotaknili tega, kako lahko vi bolje poskrbite zase v odnosu in na kakšen način lahko s partnerjem komunicirate o tem, kaj potrebujete od njega, da si povečate možnosti, da boste to dobili in seveda, da boste zadovoljni v odnosu.

Na drugi strani pa bi tudi vaš partner lahko s pomočjo terapevta zagledal svoj del in morda uvidel, da ne prevzema odgovornosti za svoje občutke ter zanje krivi druge (vas) in tudi, da ne prevzema partnerskih in starševskih odgovornosti v zadostni meri ter kakšen vpliv ima vse to na vas. Terapija je dragocena ravno zato, ker lahko partnerja v njej ne samo vidita, kako vplivata en na drugega, ampak s pomočjo terapevta tudi učinkovito skomunicirata o tistih stvareh (in predvsem čustvih), ki so pravzaprav povod za njune prepire: v vašem primeru recimo občutek zapuščenosti, žalost, razočaranje, hrepenenje po bližini itd.

Ker terapevt odigra nekakšno vlogo "prevajalca", s tem poskrbi, da se s partnerjem lahko (včasih prvič) zares slišita in to drastično pomaga izboljšati odnos, saj se ponavadi partnerja, ko se slišita, tudi nazaj zbližata. V osnovi si namreč noben partner (vsaj v večini primerov) ne želi namerno prizadeti drugega. Temveč si želimo biti s partnerjem povezani, biti ljubljeni, videni, razumljeni ... Žal pa, nekje na poti, ko poskušamo najti način, kako biti to, kar smo, in si hkrati biti s partnerjem blizu, drug drugega neredko "poškodujemo" in prizadenemo in potem ne najdemo več poti nazaj.

Tu terapija res lahko pomaga. Če je seveda želja in volja za nadaljevanje odnosa na obeh straneh. Lahko pa pomaga tudi pri tem, da dokončno spregledamo, da morda nismo več za skupaj, saj lahko tekom terapije ugotovimo, da so zamere prevelike ali pa so se želje, pričakovanja in ideje glede odnosa spremenile. In tudi to je lahko dragoceno spoznanje, saj z njim lažje v miru zaključimo odnos, kar je še posebej pomembno, kadar so v igri otroci. In s tem prideva do ločitve. V primeru, da ste z "rešiti se iz te situacije" mislili, kako zapustiti partnerja, "da bomo vsi prišli iz situacije kolikor toliko celi", bi vam v najprej svetovala, da se poskušate s partnerjem glede tega v miru pogovoriti.

V miru mislim, da ga ne obsojate in obtožujete, ampak mu poveste, da se ne počutite dobro v tem odnosu in da ne vidite več možnosti za nadaljevanje. Ter da vas zanima njegovo mnenje. Poskušajte biti osebni, govoriti o sebi in se vzdržati govorjenja o njem (torej; "Jaz se počutim osamljeno." "Jaz sem si želela več bližine.", "jaz se počutim, da je vse na meni."... Namesto "Ti nič ne delaš,", "Ti me nisi nikoli objemal.", "Ti nisi skrbel za otroke ...). S tem si povečate možnosti, da vas bo partner slišal in razumel, saj se ne bo počutil direktno napadenega. Če pogovor ni možen, bi bilo morda za razmisliti, da kljub temu, da se razhajata, obiščeta terapevta, ki bi vama lahko pomagal pri komunikaciji in predelovanju situacije in vajinih čustev ter tudi pri sprejemanju dogovora, da razhod oz. ločitev speljeta tako, da bo v najvišje dobro vajinih otrok.

Če partner ne bi bil naklonjen tej ideji, vama pred odvetniki in sodiščem ostane še možnost mediacije, tu gre res izključno za dogovarjanje glede vprašanja ločitev: skrbništva, deljenja skupnega premoženja in urejanje stikov ter preživnine po ločitvi. In če ni možno pogovarjanje, je to lahko učinkovit način za reševanje težav s čim manj žrtvami. V vsakem primeru pa so, če se nagibate k razhodu oz. ločitvi, najboljši naslov centri za socialno delo, ki vam bodo dali vse potrebne informacije glede postopka in tudi kontakte usposobljenih strokovnjakov za to področje.

Glede na to, da imata otroke, bosta namreč morala ločitev v vsakem primeru speljati preko sodišča in opraviti svetovalni pogovor na centru za socialno delo, ki nato tudi poda svoje mnenje glede stikov z otroki sodišču. Potrebovala bosta tudi odvetnika (če ne bosta enotna, vsak svojega), ki bo v vajinem imenu vložil postopek. Na temo ločitve (in okrevanja po njej) je izšla krasna knjiga znane slovenske partnerske terapevtke Veronike Podgoršek. Knjiga je v slovenščini in če boste malo pobrskali po spletu, boste prav gotovo naleteli nanjo. Kvalitetne informacije o postopkih ločitve so dostopne tudi na nekaterih spletnih straneh.

Ker je ločitev izredno zahteven in čustven proces, se mi zdi še posebej  pomembno (če se boste seveda sploh odločili za to), da se obdate s čim več zanesljivimi ljudmi, ki bodo razumeli, skozi kaj greste in bodo z vami, ko jih boste potrebovali. Ter morda razmislite tudi o obisku psihoterapevta, ki bi vam lahko skozi proces ločitve pomagal predelovati vaše občutke, vam pomagal z usmeritvami in vam nudil potrebno podporo. Ne glede na to, kako se boste odločili, vam želim veliko uspeha pri reševanju vaše situacije in predvsem, da bo končni cilj osebno zadovoljstvo in dobro počutje.

Bi pa za konec še enkrat poudarila, da ste en velik korak že naredili! In sicer to, da ste ozavestili situacijo in se odločili, da želite spremembo! Zdaj je pomembno samo, da nadaljujete s skrbjo zase. Naj bo to v odnosu s partnerjem. Ali zunaj njega, če to ne bo mogoče.

Srečno!