»Pomembno je ohraniti svoje dostojanstvo in prevzeti odgovornosti za svoje občutke.«

Ob zaključku partnerskega odnosa – sploh če ga spremljajo nedorečene okoliščine ali pa je bila odločitev enostranska – pogosto doživljamo vse faze žalovanja: od šoka, zanikanja, žalosti in jeze do hrepenenja in pogrešanja. Morda se pri zadnjem celo zataknemo in si ne dovolimo naprej. Namesto da bi neuspelo razmerje skušali razumeti le kot dobro življenjsko lekcijo, nenehno obujamo le spomine na lepe skupne trenutke, poveličujemo partnerjeve lastnosti in smo trdno prepričani, da je bil konec odnosa zelo velika napaka. Pogosto si ustvarimo celo utvaro, da boljšega ne bo nikoli več. Takšna prepričanja pa žal samo ustvarjajo pogoje za vztrajanje v obžalovanju in samoobtoževanju, nenehnem premlevanju, kaj počne in s kom je, ter celo razmišljanju, kako ga znova osvojiti. A tako močno oklepanje preteklosti lahko sčasoma pripelje v čustveno brezno tesnobe ali celo depresije. 

Treba je vedeti, da za zaključek odnosa vedno obstaja razlog, pa čeprav ta za koga ni nujno logičen. Ni vsakemu odnosu namenjeno obstati in to je treba sprejeti. Včasih se odnosi zaključijo iz povsem konkretnih razlogov, ki vključujejo neujemanje v vrednotah in skupnih ciljih, nezvestobo in nenehne konflikte, včasih pa odnos enostavno zvodeni, in čeprav je na zunaj vse videti v redu, znotraj zazeva praznina, ki pripelje do odločitve za prekinitev skupne zgodbe. Vedno obstaja razlog za zaključek, in če je obstajal v preteklosti, bo zelo verjetno obstajal tudi v drugem ali tretjem poskusu. Oklepanje le lepih skupnih trenutkov in zanikanje vsega negativnega je najpogostejši razlog za to, da ne zmoremo naprej. Pomembno je, da smo toliko iskreni do sebe, da se brez cenzure opomnimo tudi na vse tiste boleče, morda celo nedopustne besede in dejanja, ki so se v odnosu dogajala. 

Poskusiva še enkrat?

Pogreti odnosi se pogosto zelo hitro ohladijo in le redko se zgodi, da se partnerja v vmesnem obdobju po razhodu tako zelo spremenita, da odnos uspešno nadaljujeta tam, kjer sta ga prej zaključila. Začetno evforijo spremlja prepričanje, da smo se iz napak nekaj naučili, a sčasoma se začnejo kazati enaki vzorci kot poprej. Spet začutimo bolečino, ki smo jo nekoč že doživljali, in razočaranje, ki nam je tako domače. Zato je boljša kot krčevito vztrajanje v romantiziranih spominih odločitev, da je čas za premik naprej. Da je dovolj mazohističnega ždenja v preteklih spominih, ki nas vlečejo v že prežvečene zgodbe. Čeprav se v tem trenutku morda zdi, da ne bo na pot nikoli prišel takšen, kot je bil nekdanji partner, življenje vedno skriva presenečenja, le prepusti se jim je treba. Na nas pa je, da izpustimo preteklost in se odpremo novim življenjskim stopničkam in priložnostim. V življenju nam vedno pridejo na pot ljudje, ki jih potrebujemo za svojo rast, in neuspeli odnosi niso nič drugega kot lekcija, s katero spoznavamo sebe in se osebnostno razvijamo. 'Pravi' bo prišel v življenje takrat, ko bomo notranje pomirjeni, v stiku s seboj in osvobojeni spon, ki ne pustijo naprej.