Ali je možno ljubiti več kot eno osebo hkrati?

Za mnoge ljudi, ki se odločijo za poliamorijo, je ključna ideja, da ljubezen ni omejena, da se lahko čustveno in telesno povežemo z več ljudmi, ne da bi koga prikrajšali.

Poliamorija pomeni več ljubezenskih razmerij hkrati, ob odkriti komunikaciji in dogovorjenih pravilih. Ni isto kot varanje, kjer je prisotna prevara in prikrivanje, niti enako kot odprta zveza.

To je več kot samo odprta zveza, pri kateri obstaja primarni temeljni odnos, v katerem si oba lahko svobodno zbirata še druge spolne partnerje. Pri poliamoriji gre tudi za močno čustveno vpletenost, kjer ne gre samo za seksualno eksperimentiranje, ampak tudi za skupno življenje in sodelovanje.

Čeprav se to zdi moderna kaprica, ta oblika odnosov ni nekaj novega. V zgodovini je bilo večpartnerstvo precej pogosto: od poligamije v številnih tradicionalnih kulturah (najpogosteje moški z več ženami), pa vse do duhovnih skupnosti v 20. stoletju (hipijevska komuna, new age skupnosti), kjer so se odnosi oblikovali bolj svobodno.

A te tradicionalne poliamorne ureditve niso nujno temeljile na enakopravnosti ali osebni izbiri, medtem ko sodobna poliamorija postavlja v ospredje ravno enakopravnost, svobodo in iskrenost. Nastala je kot upor tradiciji in želja po individualistični svobodi.

Čeprav na prvi pogled deluje mamljiva, sploh če čutimo, da vseh potreb ne moremo zadovoljiti z enim partnerjem, poliamorija ni enostavna. Čustvene pasti lahko hitro postanejo resne.

To je alternativna izbira, ki zahteva izjemno jasne in pogoste pogovore: o mejah, čustvih, pravilih, negotovostih. Poliamorija deluje samo, če so vsi vpleteni enako vpleteni in informirani. V praksi pa se pogosto zgodi, da ima ena oseba več moči, izkušenj ali "glavno besedo", kar vodi v nevidno čustveno manipulacijo.

Več kot je ljudi vpletenih v ljubezenski odnos, večje je tveganje za nesporazume in ljubosumje. Eden največjih mitov je, da poliamorni ljudje ne čutijo ljubosumja. A resnica je, da se ga naučijo obvladovati, pogosto z veliko introspekcije. Ljubosumje v praksi pogosto izbruhne nepričakovano, kajti pod kožo smo vsi krvavi in na plano pridejo človeška čustva.

Za ljudi, ki težko izražajo svoje potrebe, je lahko to izčrpavajoče. V teh zvezah je pomembno konstantno preverjanje zadovoljstva in čustvenih stanj – če se kdo počuti neslišanega ali zapostavljenega, lahko to privede do globokega razočaranja in občutka izdanosti.

Če imamo prepričanje, da je poliamorija boljša izbira, ker en partner ne more odgovoriti na vse naše potrebe, potem se moramo vprašati, zakaj jih ne moremo potešiti tudi na druge načine. Za to, da izpolnimo svoje druge potrebe, lahko imamo tesna prijateljstva, družino, hobije, kreativnost ... Tako znamo osrečiti sebe tudi brez partnerja, zato nanj ne izvajamo preveč pritiskov in od enega človeka nimamo nemogočih pričakovanj. Če to naredimo, lahko še vedno ohranimo monogamno razmerje, brez občutka, da smo za nekaj prikrajšani.

Poleg tega pa se moramo iskreno vprašati, ali iščemo nekonvencionalna razmerja samo zato, ker nas je strah ljubezni in dogovora z eno osebo. Morda so ti dvomi in strahovi povezani z našimi negativnimi izkušnjami iz preteklosti. Morda imamo napačna prepričanja o partnerstvu, ker nismo imeli zgleda, kaj dobro partnerstvo sploh je. Morda na to pristajamo, ker nimamo dovolj samozavesti, da si zaslužimo resnično globino in predanost ene osebe.

Zato moramo raziskati, kaj je naš namen in kaj je vzrok, da si želimo biti v poliamoriji. Ko to razrešimo, lahko ugotovimo, ali je ta želja pristna in avtentična ali izhaja iz ranjenih delov nas samih. Če takšno zvezo iščemo na podlagi svojih travm, jih bo takšna zveza še bolj poudarila. Občutek manjvrednosti in starih bolečin se bo v tej kompleksni čustveni dinamiki še bolj izrazil in nas lahko še enkrat retravmatiziral, če tega ne prepoznamo.

A dokler z eksperimentiranjem ne poškodujemo sebe in drugih, je to lahko dobrodošla izkušnja. Tudi če je to samo obdobje v našem življenju, se lahko skozi to naučimo nekaj novega o sebi, kar nam koristi v prihodnosti.

A hkrati moramo biti iskreni, da s temi izbirami ravno nasprotno ne bežimo od sebe in od bolečine, s katero bi se morali soočiti. Če to izbiramo samo zato, ker se ne moremo v celoti odpreti eni osebi ali pa želimo zapolniti notranjo praznino, potem bomo na ta način ustvarili še več težav. Na koncu ni pomembno, kakšen tip odnosov imaš, ampak koliko varnosti, spoštovanja in topline obstaja v njih.