Naš biološki ustroj, ki je oblikovan za naš razvoj, reprodukcijo in preživetje, je poskrbel za to, da hrepenimo po stvareh, ki jih ne moremo imeti. Da si vedno želimo nekaj novega in da je ravno nedosegljivost tega tisto, kar nas žene naprej in motivira. Ta nagrajevalni hormon je poskrbel za to, da nam je tisto, kar nam je nedosegljivo, tisto, kar je najbolj stimulativno.

Morda je ta lastnost že od nekdaj zapisana v človeški naravi, saj o tem priča mitologija, zgodba o Adamu in Evi, zgodovina ... In nenazadnje naše življenjske izkušnje.

Ko v življenju pridemo do točke, ko se poigravamo z mislijo, da bi dobili nekaj, česar ne moremo imeti, to ustvarja še večji naboj in frustracijo. Pogosto je tako ravno v ljubezni in odnosih. Spogledujemo se s sodelavcem, čeprav imamo partnerja. Skrivamo pogovore na telefonu. Skrivamo svoje fantazije in si ustvarjamo lažne profile na internetu. Vzburja nas misel na neznano, nezaslišano, prepovedano. V nas se borita dve strani – omejitev in sprostitev. Ta situacija ustvarja pogoje za erotiko in poželenje, ki je še večje, kot če bi se nam nekaj ponujalo na dlani.

A čeprav ta potreba pogosto ostane samo pri sanjarjenju in jo ustavimo z načeli, moralo, dogovori in racionalnostjo, se včasih ustvarijo pogoji, da je napetost premočna in se mora sprostiti.

Zgodi se romanca, afera, prepovedana ljubezen in strast. Živimo dvojno življenje, ustvarimo svoj alter ego. Dopamin in užitek sta na vrhuncu. To je tisto, kar je bilo prepovedano, in zdaj smo si vzeli. Naslada je velika in v nas ustvari občutek, da smo privlačni in zaželjeni. Občutek, da se nam nekdo ne more upreti, nam dvigne samozavest.

Prebudijo se naše telo in naši hormoni. Počutimo se žive. Življenje ni več črno-belo. Veselimo se nečesa v dnevu, hkrati pa nas polni adrenalin, da nas lahko vsak čas razkrinkajo. Igra je napeta, vsako snidenje je bolj omamno.

A vsak višek ima svoj padec. Če je bil povod in temelj odnosa to, da je nekaj strastno, prepovedano in skrivnostno, potem se bo po nekaj časa ta igra začela neizbežno ohlajati. Nič ne more biti novo za vedno. To, kar nam je sprva povzročalo ščemenje in metuljčke v trebuhu, postane nekaj, na kar smo se že navadili. Čeprav lahko skrivne afere dolgo vzdržujejo razburjenje, imajo rok trajanja in postanejo nova normala.

Ko smo zaljubljeni, se aktivira najstarejši del naših možganov, ki je odgovoren za pogon, motivacijo, hrepenenje, obsesijo, nagrajevanje in ravno iz tukaj izhajajo vsi ti prijetni občutki, ki so značilni za zaljubljenost. Ampak zanimivo je tudi to, da se nam takrat hkrati izklopi predel v našem prefrontalnem korteksu, delu naših možganov, ki je odgovoren za racionalno odločanje in razmišljanje vnaprej.

Zato ko smo pod vplivom teh hormonov, ne moremo razmišljati o dolgoročnih posledicah naših odločitev. Takrat živimo iz danes na jutri in se vržemo v kratkoročno zadovoljstvo. Takrat se nam to, da je ta oseba že v zvezi, da ima drugo verozipoved, drugačen način življenja, da živi na drugem koncu države, ne zdi problem, A ko ti hormoni popustijo, se pokaže realna slika.

Zaradi strasti, ki je prisotna v aferi, morda lahko mislimo, da je to ljubezen našega življenja, in morda celo zapustimo svojo družino, ampak pogosto se zgodi, da afera nima dovolj trdnih temeljev, da bi preživela dlje časa. Zato lahko odločitev pozneje obžalujemo.

Pravilo potrjujejo izjeme in seveda je mogoče, da se iz afere lahko razvijeta tudi ljubezen in partnerstvo. A če je osnova samo seksualno poželenje, se bodo slej kot prej pokazale razpoke, ki jih takrat nismo videli.

Zato je zelo pomembno, da delamo večje življenjske odločitve šele takrat, ko se hormoni poležejo in vidimo z bistro glavo. Takrat se lahko odločimo, ali je čas, da obrnemo nov list in damo odnosu priložnost ali pa občutek živosti poiščemo na drugačen način in ne prek skrivanja in afer.