Preteklost nas omejuje, kolikor si to sami dopuščamo, a vse prevečkrat se niti ne zavedamo, da še vedno lahko sooblikuje našo sedanjost, včasih bolj, kot si želimo. Pogosto mislimo, da bo za premik naprej dovolj, če ne gledamo nazaj, ampak na tej poti v prihodnost nikoli nismo sami. Spremljajo nas bremena preteklosti, najrazličnejše izkušnje, notranja bolečina, pridobljeni vzorci, naučena prepričanja in še mnogo drugega. Vse to, kar smo, kako delujemo in razmišljamo, je lahko posledica nečesa, kar smo nekoč doživeli. In vse to nehote nosimo s seboj v odnose, v katerih pride naša preteklost prej ali slej na dan. 

»Najlažje to razložim na primeru. Delala sem z mlado mamico, ki je doživljala izbruhe hude jeze, ko ni mogla ukrotiti svojih dveh otrok ali ko mož ni sodeloval, kot je želela. S pomočjo hipnoze sva šli prav do vzroka te preveč burne reakcije in izkazalo se je, da se skriva v prvih letih njenega življenja, ko je med drugim in petim letom starosti vedno znova in znova doživljala, da sta jo starša kritizirala, se ji posmehovala in jo dajala v nič, kadar česa ni storila prav. In v njej se je izoblikoval vzorec, da mora biti vse popolno. Če ni bilo popolno, je to sprožilo hud strah in občutek ničvrednosti. Trideset let pozneje sta se ta strah in bolečina pokazala kot neobvladani izbruhi jeze. V trenutku, ko je odkrila vzrok za težave v odnosih, je te izbruhe popolnoma obvladala, njeni odnosi pa so zdaj resnično čudoviti,« razlaga Urša Trebušak, ki dela z metodo RTT (rapid transformational therapy).

Preteklost se lahko pretihotapi v partnerski odnos in povzroča težave

Določeni odnosi, ki smo jih doživljali kot otroci s svojo interpretacijo in takratnim razumevanjem, vplivajo tudi na vse naše poznejše odnose, čeprav mislimo, da smo jih pustili tam – v preteklosti. Intenzivnejša bolečina nas običajno preplavi v situacijah, ki jih povežemo z neprijetnim spominom, in takrat lahko začutimo vso težo svojega bremena. S takimi občutki težko dolgo zdržimo, zato jih raje potlačimo, kot da bi se soočili z njimi. A ne zdržijo dolgo tam, ob vsaki podobni situaciji pridejo znova na površje, kar nam povzroča neizmerno bolečino. Nanjo se lahko prav zaradi tega odzovemo burno in nekontrolirano, saj je v tistem trenutku ne zmoremo utišati.

»Ljudje se zelo pogosto srečujejo s težavo, kako vzpostaviti zdravo zvezo, kadar so v svojem zgodnjem otroštvu doma doživeli vse prej kot to. Ko lahko med hipnozo RTT vidijo trenutke, v katerih se je denimo oblikovalo prepričanje 'saj me nihče ne bo imel rad' ali pa 'čudovit odnos s partnerjem zame ni dosegljiv' se skoraj vedno izkaže, da so do teh prepričanj prišli že kot majhni otroci. Neredko ti spomini sežejo v prva tri leta življenja. Takrat so kot otroci problematično ravnanje staršev vedno razumeli kot lastno odgovornost. In med RTT lahko točno vidijo, kje, kako in kdaj se je to zgodilo. Če je otrok na primer doživljal, da je bila mama hladna, ali pa je poslušal neprestane kritike in nezadovoljstvo, do določene starosti nikoli ne pomisli, da je z reakcijo mame kaj narobe, niti ne podvomi o pravilnosti ravnanja staršev. Vse situacije si razloži nekako takole: 'Zagotovo sem jaz kriv, z mano je nekaj narobe, če bi bil boljši otrok, potem bi me mama večkrat objela, če bi bil dovolj dober, potem se doma ne bi kregali ...' In izjemno pogosto ljudje med hipnozo vidijo, da so takšno sklepanje obremenili še z dodatno težo: 'Če me niti mama ni imela rada (kar je morda res ali pa ne), potem me nikoli nihče ne bo imel rad, nikomur ne bom všeč, za nikogar ne bom dovolj dober, če niti ona ni bila zadovoljna.' Včasih se seveda izkaže, da je človek res živel v takšnih okoliščinah, da mama ni čutila naklonjenosti do otroka, in med RTT dobi končno priložnost, da preseka s tem občutkom žrtve in zaživi, osvobojen te bolečine. Še večkrat pa človek vidi in razume, da ga je mama imela neskončno rada, le da tega ni znala ali zmogla pokazati. To je čudovit občutek olajšanja in razumevanja, ki vodi do korenitega preobrata v odnosih,« pojasnjuje Urša.

Ko nočemo biti žrtev svoje preteklosti 

Določena prepričanja, ki smo jih kot otroci mogoče vzeli za svoja, lahko poškodujejo našo samopodobo, na katero – hočeš nočeš – vplivajo tudi naši bližnji oziroma odnosi, ki so nam bili pomembni. To je tisti tihi glas, ki nam govori, da nismo dovolj dobri, sočasno pa v odnosih prebujamo in podoživljamo vso preteklo bolečino, ki nam prav to vedno znova potrjuje. V tem primeru je pomembno, da v sebi najdemo moč, da prekinemo odnos s svojo preteklostjo in se odločimo za lepšo prihodnost. Slabe izkušnje nas namreč lahko vrtijo v začaranem krogu, dokler tega kroga ne prekinemo – sami.

Urša Trebušak: »Da smo sprejeli prepričanje, ki nas omejuje, je vedno možno prepoznati, ko vidimo, da se nek odnos ponavlja. Prihajajo novi obrazi, izkušnja pa je vsakič znova podobna. Takrat velja sklepati, da na neki ravni sami vplivamo na to, kar se nam dogaja. Delala sem z gospo, ki se je vedno znova znašla v odnosu z moškimi, ki so bodisi kmalu zatem odpotovali ali pa iznenada zaključili zvezo. Šele ko je pri sebi ugotovila, da nezavedno izbira partnerje, ki ji vedno dajo isti občutek, da ni vredna česa boljšega, je lahko to spremenila. Ampak najprej je morala dojeti, kako in zakaj je kot deklica sprejela napačno prepričanje, da je ničvredna.«

Podobno kot izbira bolj ali manj enakih partnerjev, ki v nas vzbujajo podobne občutke s takimi ali drugačnimi ravnanji, se vzorec lahko razkrije tudi – kot prej omenjeno – ko nas močneje kot običajno prevzamejo neprijetna čustva. 

»Vzorec se razkrije, če opazimo, da nas iztirijo vedno iste reči. Preveč burno in prizadeto reagiramo na nekaj, na kar morda ne bi bilo treba. Vsakič, ko opazimo ponavljanje neke svoje reakcije ali občutkov, lahko v tem prepoznamo vzorec. Čeprav je to lahko mučno, je to tudi priložnost, da nekaj naredimo. Ljudje, ki pridejo k meni, zelo pogosto pridejo, ker jim gre ponavljanje ene in iste situacije ali reakcije tako na živce, da imajo vsega dovolj. To pomeni, da so vzorec že prepoznali, treba ga je le še prekiniti in nadomestiti z bolj zdravim načinom vedenja.«

 Kako do spremembe, ki si je želimo? 

Če si resnično želimo spremembe in izboljšati svoje življenje, pa tudi odnose, moramo začeti najprej pri sebi – na začetku. »Vsaka slaba izkušnja, pa naj izvira iz zgodnjih let življenja, ali pa smo jo doživeli pri dvajsetih letih, nam daje možnost, da se odločimo, kako se bomo ob tem počutili. Odločitev je vedno v naših rokah. Po koncu zveze si lahko prigovarjamo, da smo uničeni in strti in da nikoli več ne bomo srečni, ali pa sami sebe spodbujamo in zaupamo, da bo naslednja zveza prav zaradi pretekle izkušnje še kvalitetnejša. Naše počutje je povsem odvisno od tega, s čim polnimo svojo glavo,« pravi Urša, ob tem pa poudarja, da moramo najprej v sebi zgraditi občutek lastne vrednosti: »Ne moremo namreč pričakovati, da nam bodo to dajali drugi. To niti ni njihova naloga, potem ko odrastemo. Ko v sebi začutimo, da smo vredni ljubezni in dobri takšni, kot smo, nehamo tekati za drugimi in na vse mogoče načine 'prositi' za potrditev. Takrat nas tudi reakcije in vedenje bližnjih ne morejo tako zelo spraviti iz tira.«

V videu si lahko ogledate, o čem bo tekla beseda prihodnjič.