Samozavest ali samovšečnost: kako prepoznati razliko?

A en prihaja iz občutka manjvrednosti, zato se ta pretvori v željo po večvrednostni in prevladi. Drugi pa prihaja iz miru, sprejemanja in pomirjenosti s svojim avtentičnim, pristnim jazom. Brez potrebe po prevladi in superiornosti. Brez površinskega obnašanja in nečimrnosti. Ko je ženska samovšečna deluje iz svoje maske, ko je resnično samozavestna deluje iz tega, kar zares je.

Ko to razliko opazujemo dlje časa, se pokaže zelo jasno. Kaže se v bolj tankočutnih odtenkih in subtilnih situacijah. Ni bistvo v glasnosti, ne v videzu, temveč v energiji, ki jo puščata za sabo.

Samozavestna ženska ne potrebuje prostora, da bi ga zasedla drugim. Dovolj ji je, da sama zavzema svoj prostor in se dobro počuti v svoji koži. Ne hlepi po pozornosti, ampak jo samodejno privlači, ker je zadovoljna s sabo.

Samovšečna ženska pa je odvisna od potrditve, zato v prostoru želi vzbuditi pozornost. Samozavestna ženska pa tega ne rabi. Ko vstopi v sobo, ne preverja, kdo jo gleda, temveč zazna, kako se sama počuti. Njena vrednost ni odvisna od odziva okolice, zato lahko posluša, lahko se umakne, lahko prizna napako. V pogovoru ne tekmuje, ampak je pristna.

Samozavestna ženska prizna tvoje pomanjkljivosti in se ne sramuje sebe. Ravno zaradi tega ji ljudje bolj zaupajo in se z njo bolj povežejo. Njena samozavest ne izhaja iz popolnosti, temveč iz sprejemanja lastnih napak.

Samovšečna ženska pa potrebuje konstanten občutek oboževanja in odobravanja, zato svoje napake skrbno skriva. Njena podoba je skrbno zgrajena, nenehno preverjana in kontrolirana. Pohvala jo nahrani, kritika pa lahko hitro zamaje njeno ravnotežje. Pogosto govori več o sebi, kot posluša. Ne zato, ker bi bila nujno slab človek, temveč zato, ker svojo vrednost črpa od zunaj.

Takšno dinamiko vidimo recimo na družabnih dogodkih. Ena ženska pripoveduje zgodbo in se vmes nasmeji tudi na svoj račun. Druga jo posluša le toliko časa, da lahko doda svojo bolj zabavno, še bolj dramatično zgodbo. Prva tekmuje in želi biti opažena, druga pa je spontana in naravna.

Razlika med njima ni v tem, kako delujeta navzven, ampak kako se pri tem počutita navznoter. Samozavesta navznoter čuti mir, zadovoljstvo, sproščenost, jasnost in prisotnost. Samovšečna pa je pogosto notranje krhka, prekomerno čustvena, nemirna, tesnobna in preobremenjena z mislimi in preračunavanjem.

Morda je najlepši pokazatelj razlike ravno odnos do drugih žensk. Samozavestna zna občudovati brez zavisti, pohvaliti brez zadržka in deliti prostor brez strahu. Če v njeni bližini nekdo drug zablesti, to ne zmanjša njenega žara in samozavesti.

Samovšečna pa pogosto čuti, da mora biti edina, ki izstopa, ker jo druge ženske ogrožajo, zato jih opravlja ali poskuša ponižati.

Samozavestna ženska se nikoli ne počuti ogroženo iz strani drugih žensk in se ne primerja z njimi, četudi so morda lepše ali bolj uspešne na nekem področju. Privošči jim, jih ima za inspiracijo in se od njih lahko uči.

Samovšečna ženska pa zaradi svoje zavisti tega ni zmožna, ker misli, da s tem njej odvzemajo pozornost in ker globoko v sebi dvomi v svojo lastno vrednost. Prava samozavest ustvarja povezovanje in priložnosti, samovšečnost pa rivalstvo in izločenost.

Na koncu pa nobena od teh lastnosti ni nekaj, s čimer se rodimo. Obe sta rezultat izkušenj, ran in načinov, kako smo se naučile preživeti v svetu. Pomembno je, da vemo, da je prava samozavest priučljiva veščina in da lahko delamo na sebi, da jo utelesimo in ponotranjimo. Bolj ko raziskujemo sebe in svoje vzorce iz preteklosti, bolj razumemo zakaj nosimo oklep samovšečnosti in si ga upamo počasi sneti. Pod njim se skriva resnična verzija nas samih.

Z zavedanjem lahko počasi prehajamo iz potrebe po potrditvi v občutek notranje stabilnosti. In tam, kjer nam ni treba dokazovati, da smo dovolj, samozavest zares pride do izraza.