"Seksualno vedenje in načini dojemanja ter doživljanja seksualnosti so se skozi zgodovino večkrat spreminjali oz. dograjevali. Za današnji čas bi morda omenil štiri komponente: Gre za preplet seksualne svobode, ki ga je prinesla seksualna revolucija v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, tradicionalnega povezovanja spolnosti z reprodukcijo in zakonom, sodobnega načina potrošniške spolnosti in hitrega tempa življenja, ter konsenzualno spolnost, o kateri se je začelo pisati v bistvu šele pred kratkim," pravi seksolog Jaka Sotlar.

Naša percepcija seksualnosti se je v zadnjih letih spremenila. Kako to vpliva na naše spolno življenje oziroma na doživljanje seksualnosti? 

Seksualna revolucija je postavila na glavo tradicionalno dojemanje oz. reduciranje spolnosti na reprodukcijo in zakon. Spolnost smo začeli dojemati širše in jo povezovati z užitkom, s sprostitvijo, z zabavo, s svobodno izbiro, samozadovoljevanjem, z eksperimentiranjem in predvsem z nečim, kar ne rabi biti povezano s heteroseksualnim poročenim parom in reprodukcijo kot edinim načinom odnosa. 

Danes je prevladujoč način organiziranja seksualnega življenja serijska monogamija, kar lahko na nek način razumemo kot integracijo svobodne izbire, odgovornosti in potrebe po pripadanju, obenem pa se je z intenziviranjem potrošniškega načina življenja, objektivizacije človeka in instant užitka v zadnjem obdobju pojavilo kar nekaj novih posebnosti. 

Če razmišljamo skozi prizmo razvojne psihologije, gre za odrasle ljudi, ki jih je hiter potrošniški način življenja degradiral v majhne otroke, ki morajo šele priti do uvida, da je na drugi strani prav tako človek, živo bitje in ne predmet. 

Na srečo je del družbe to prepoznal in se je začelo pisati o konsenzualni spolnosti, kjer gre za odnos dveh ali več enakovrednih osebkov, ki prek zavestnega kontakta s sabo in drugim(i) v seksualno polje vnašata oziroma vnašajo tako užitek kot spoštovanje, pa tudi druge skupne vrednote.   

Kaj je v ozadju tega, da se z enimi lahko bolje ujamemo, spet z drugimi slabše? Kaj dela to razliko? 

V ozadju so lahko kemija, kompatibilne potrebe, želje in vrednote ter umetnost ljubljenja. To, kar označujemo z izrazom kemija, je v bistvu nezavedna privlačnost, ki jo lahko do neke mere razumemo in ozavestimo, vendar gre bolj za telesni občutek, da se želimo nekomu približati in mu biti blizu, manj pa za zavedanje mentalnega procesa, ki stoji za njim.  

Tretja komponenta, ki pomaga, da se bolje ujamemo, pa je v svojem bistvu nekakšna umetnost. Gre za načine, kako znamo sodelovati s sabo in drugim, kako sprejemamo sebe in drugega, kako se usmerjamo, kako komuniciramo, kakšen odnos gradimo ipd. 

Z drugimi besedami lahko rečemo, da libido človeka potrebuje različne pogoje, da deluje, da ga čutimo, da se potem spolnost in odnos dogajata, te pogoje pa moramo večkrat ustvarjati (bolje rečeno so-ustvarjati). Gre za sodelovanje nezavednih impulzov privlačnosti in pa zavestne nege odnosa do sebe in drugega. Ujemanje se ne dogaja, ko izgubimo stik s sabo ali z drugim in lahko se zgodi, da smo stik izgubili na tak način, da rabimo nekoliko bolj sofisticirane načine (zato pravim umetnost), da ponovno zaživimo.       

Kako na seksualnost s partnerjem lahko vplivajo tudi druge stvari, na primer zaupanje in čustvena bližina?

Zaupanje je v svojem bistvu bazična varnost: pričakovanje in predvidevanje dobrega, varnega, zanesljivega in konsistentnega odnosa. To so osnovni okvirji, meje in dogovori, kjer smo varni in sproščeni. Ti osnovni pogoji so potrebni tako za seksualni odnos kot za medosebni odnos na splošno. Za uživanje v spolnosti je za marsikoga osnovno zaupanje dovolj, čustvena bližina ni potrebna, včasih lahko celo škodi. 

Veliko pa se jih lahko seksualno sprosti in uživa le, če sta izpolnjena oba pogoja: zaupanje in varnost ter čustvena bližina. Tematiko bi lahko ponazoril tudi skozi dva ekstrema: Na eni strani je popolno zlivanje seksualnosti in čustvene bližine – tukaj je treba vnesti uvid, da lahko nekoga ljubimo oz. nam je širše čustveno pomemben in hkrati včasih potrebujemo bolj seksualne trenutke s to osebo, kjer v prvi plan stopijo poželenje, užitek in spolno eksperimentiranje, v drugi plan pa domačnost, medosebna skrb itd. 

Libido se večkrat ravno napaja skozi neznano in novo ter mu domačnost in navade niso všeč. Na drugi strani pa je drug ekstrem, v katerem je onemogočeno vsakršno sobivanje seksualnega in širše čustvenega medosebnega odnosa. To super funkcionira, ko si to želimo ločeno doživljati z različnimi osebami. Problem nastane, kot si to zaželimo z eno osebo in doživljamo, da seksualno in širše čustveno absolutno nista za skupaj.     

Kaj so pogosti vzroki za zmanjšanje poželenja oziroma spolne sle v partnerskem odnosu? 

Eden od vzrokov je zagotovo hiter tempo življenja in družba, polna imperativov in idealov: seks kot spektakel, kot potrošniški hitri stil življenja, kot najboljši performans, kot instant produkt, kot pet korakov do popolne spolnosti, popolnega partnerstva, popolnega materinstva in očetovstva. Ker visokih standardov vselej fit, spočitih, za spolnost pripravljenih in hkrati poslovno in družinsko uspešnih posameznikov in posameznic ne moremo dosegati, obenem pa čutimo, da je vse to nujno potrebno, je pritisk na libido večkrat neznosen, želja se skrije.

Dobra protiutež bi bila kakovostna spolna vzgoja, ki bi poleg varne spolnosti in osnov anatomije izobraževala o senzoriki, libidu, užitku, čustvenosti, konfliktih, odnosih in empatiji, predvsem pa o sprejemanju in razlikah. Menim, da bi to pripomoglo k temu, da bi tako zgoraj omenjeni kapitalistični super ideali popolnosti imeli manjšo moč nad nami.

Kakšen je vpliv pornografije na našo realno seksualnost? 

Pornografija lahko vpliva na nas na različne načine. Lahko nam na primer popestri spolnost in spolne fantazije kdaj, ko smo sami med samozadovoljevanjem, pogosto tudi v dvoje. To se zgodi, ko imamo primerno distanco do pornografije, ko se zavedamo, da je to, kar vidimo, eno, realnost odnosa pa je precej drugačna (dosti bolj pestra in večdimenzionalna na primer). Takrat je to lahko popestritveni del erotične igre.

Po drugi strani lahko pornografija, v kolikor nimamo primerne distance, izkrivi pogled na spolnost in na nas, da tako rečem, obesi pričakovanja do sebe in drugega, ki imajo majhno povezavo z realno seksualnostjo kot tako. V slednjem primeru se zgodi na primer, da mislimo, da je dobra spolnost enaka telesnim in performativnim standardom, ki jih vidimo na zaslonih, in imamo nato dve vrsti frustracije: ena, ko se primerjamo in ugotovimo, da ne dosegamo teh standardov in imamo občutek, da nas do zadovoljstva loči le to (spremenimo telo in performans, pa bo), druga pa, ko jih dosegamo in kljub temu ostanemo nezadovoljni in frustrirani, ker napačno mislimo, da je spolnost to, kar vidimo. 

Analogno tema dvema frustracijama je v prvem primeru položaj, ko menimo, da nas do zadovoljstva loči le nakup novega avta, za katerega (še) nimamo denarja, v drugem primeru pa smo želeni avtomobil že kupili, zadovoljstvo v življenju pa se čudežno ni kaj dosti spremenilo.     

In aplikacije za zmenke, kot je na primer Tinder? 

Včasih je veljalo, da so na spletne (in tudi tiskane) oglase zahajale le bolj sramežljive osebe oziroma osebe, ki se niso zmogle znajti v kontaktih v živo, ali pa osebe, ki so iskale specifične odnose večinoma bolj seksualne narave. Na te osebe se je gledalo tudi rahlo pomilovalno in obsojajoče. 

Pojav aplikacij, kot je Tinder, pa je zmenkovanje (tako za seksualne namene kot splošno) zelo spremenilo. Sedaj se veliko prvih zmenkov, med mladimi že večina, zgodi ravno prek uporabe spletnih aplikacij. Tako, da nikakor ne moremo govoriti o uporabnikih teh aplikacij kot o neki marginalizirani homogeni skupini v zmenkovanju manj spretnih osebkov ali pa osebkov, ki iščejo zgolj hitre užitke. 

Ker je uporaba teh aplikacij tako zelo razširjena, v bistvu o uporabnikih ne moremo zaključiti ničesar posebno specifičnega. Ne moremo na primer govoriti o nekih specifičnih psiholoških profilih posameznih uporabnikov oziroma različnih skupin uporabnikov in podobno. Lahko pa govorimo o spremembi seksualnega vedenja na splošno v smislu povečane dostopnosti in frekvence. 

S kakšnimi težavami se posamezniki ali pari najpogosteje obrnejo na vas?

K meni se posamezniki in pari obrnejo najpogosteje s težavami oziroma simptomi, kot so erektilna disfunkcija, prezgodnja ejakulacija, bolečine med seksom, težave s spolnim poželenjem in pa s težavami pri doseganju orgazma. Precej je tudi takih, ki se soočajo s ponavljajočimi se burnimi medosebnimi konflikti, anksioznostjo, odtujenostjo, pa tudi z depresijo in apatijo. Nekaj je tudi oseb, ki imajo identitetne stiske, in pa tudi takih, ki so doživeli spolne travme.

Kdaj je smiselno poiskati pomoč seksologa in kako je videti sama terapija? 

Seksolog je primeren za reševanje težav, ki so vezane na spolnost in seksualnost ter partnerske odnose in intimo, na primer pri nekaterih zgoraj že omenjenih najpogostejših težavah oziroma simptomih. Torej predvsem pri težavah, ki jih sami ne znamo ali ne zmoremo premostiti, in ko opazimo, da se stanje ne izboljšuje oziroma se slabša, je treba poiskati strokovno pomoč. Terapija je pogovorna (oblečeni sedimo in se pogovarjamo), središči pogovora pa sta spolnost in seksualnost v najširšem smislu: libido in spolna želja, senzualnost, čutnost, odnos do telesa do s spolnostjo povezanih prepričanj, identitetna vprašanja in medosebni odnosi. Pogosto so težave širše, splošno psihološke narave, takrat je dobro, da ima seksolog tudi širšo psihoterapevtsko znanje, če ga sam študij seksologije oz. spolne terapije ni nudil.