Skrivnosti v razmerju: Kje je meja med zasebnostjo in nezaupanjem?

A prav zaradi različnih interpretacij in mej, kje je meja med zasebnostjo in prikrivanjem, lahko pride do konfliktov, zato je pomembno, da se glede tega uskladimo.

Tisti, ki si želijo, da jim partner podeli vse svoje skrivnosti, to dojemajo kot znak popolne iskrenosti, predaje in zaupanja. To je trenutek, ko se individualnost izgubi v dvojini. Ker ni več nič, kar vaju razločuje, se spojita, saj drug o drugem vesta vse. To je trenutek, kjer se lahko počutimo bolj varne in mirne, ker se s tem umakne tudi možnost, da bi partner naredil nekaj, kar bi nas prizadelo in presenetilo.

A po drugi strani je ta občutek lahko zadušujoč in nam jemlje našo lastno avtonomijo, svobodo in zasebnost, ki jo potrebuje vsak zdrav človek. Če smo pod pritiskom, da je vsaka naša stvar tudi partnerjeva, smo preveč okupirani z njegovim doživljanjem in mnenjem. Ne znamo se odločati sami zase in čustvovati neodvisno od partnerja. Občutek imamo, da nas nekdo kontrolira in posega v našo identiteto ter osebni prostor.

Slej ko prej ta pritisk povzroči odpor in umikanje pri enem partnerju, pri drugem pa posesivnost, sumničavost, poizvedovanje, zasliševanje in morda ljubosumje.

Vsak par ima svoj ritem, svoj način komunikacije in svoj občutek za to, kaj pomeni biti iskren, a pomembno je, da se že prej pogovorimo o pojmih zasebnosti, iskrenosti in skrivnosti ter med njimi razlikujemo. Če si partner želi zasebnosti, še ne pomeni, da ima skrivnosti. Iskrenost v razmerju ne pomeni, da moraš partnerju povedati prav vse. Vprašanje je samo, katere skrivnosti so del tvoje zasebnosti in katere že pomenijo prikrivanje nečesa, kar bi lahko omajalo zaupanje.

Marsikdo je že bil v situaciji, ko si je želel kakšno stvar zadržati zase, a to ne pomeni, da delamo nekaj narobe. A če to postane pogosto, če skrivaš sporočila in jih brišeš, potem smo že prestopili mejo. Ne zato, ker bi naredili nekaj konkretno narobe, ampak zato, ker se v nas pojavi občutek, da moramo to prikriti. In kadar se pojavi ta občutek, to običajno pomeni, da smo v sivi coni med zasebnostjo in prikrivanjem.

Podobno je z vsakodnevnimi stvarmi. Če si vzameš čas zase, ne poveš vsake podrobnosti o svojem dnevu ali ne deliš vseh misli, ki ti pridejo na pamet, je to tvoja zasebnost, ki jo potrebujemo tudi v najbolj tesnih odnosih. A če začnemo izpuščati dele resnice zato, ker bi partner reagiral z nezaupanjem ali bi se moral s čim neprijetnim soočiti, potem to postane nekaj drugega. Takrat skrivnost ni več tvoja zaščita zasebnosti, ampak obramba pred partnerjem.

Zanimivo je, da se meje razlikujejo od para do para. Nekateri so povsem sproščeni glede družbenih omrežij, drugi imajo tu stroga pravila. Še en primer, kjer se pogosto pojavijo težave, je denar. Ena oseba v paru si ustvari "varčevalni sklad", ker želi občutek varnosti in samostojnosti, a to še ne pomeni, da dela nekaj narobe, če ohrani to zase. Če pa je razlog v tem, da partnerju ne zaupaš ali da skrivaš, koliko dejansko zapraviš, potem to že ruši iskrenost. Bistvo je v tem, da se vprašamo: zakaj nekaj skrivamo?

Če je razlog osebna meja, je to zdravo. Če pa gre za strah, občutek krivde ali dvom v partnerja, je to znak, da se nekaj pod površjem že premika. Partnerski odnos ne pomeni popolne preglednosti, ampak zaupanje, da lahko poveš tudi tisto, kar ni prijetno, ne da bi bil zato kaznovan. Zaupanje in iskrenost sta dozirana po občutku, ko vemo, da si s partnerjem delimo življenje in nam je mar, kako se počuti. Takrat preprosto vemo, kaj je samo naše, kaj pa je prav, da izve tudi naš partner.

Na koncu skrivnosti, ki jih ne bi smeli zadržati, pridejo na dan in se takrat z njimi še težje soočimo, zato je bolje, da imamo glede teh mej že prej dogovor. Dovolj je, da se oba vprašata, ali se želita spet srečati nekje vmes, tam, kjer iskrenost in zasebnost sobivata v odnosu.