Tradicija je nekoč usmerjala naša življenja, medtem ko imamo danes občutek, da imamo na voljo vse, kar si zaželimo, a še vedno nismo srečni. Samorefleksija zato dobiva vse večji pomen z iskanjem odgovorov na ključna vprašanja, zakaj nismo zadovoljni, izpopolnjeni ali popolni in kaj je tisto, kar nam manjka, da bi končno bili srečni. Mogoče nov avto, obleka, nekaj sladkega, klik na potencialnega partnerja, bežna avantura ali kar steklenica pijače, ki obljublja beg v omamo? Kar koli bi pobožalo našo trpečo dušo, pa četudi le za nekaj kratkih, a sladkih trenutkov, ker smo večino časa osamljeni in odtujeni, zato na tisoč in en način večkrat samo iščemo ali nadomeščamo ljubezen.

Osamljenost: Bolezen sodobnega časa 

Psiholog, dr. Andrej Perko, je mnenja, da ljudje potrebujemo trdne in kakovostne odnose ter se ob tem rad spomni tudi na dr. Ruglja, ki je večkrat poudaril, da je samskost najtežja psihiatrična diagnoza. In tako kot potrebujemo drug drugega, se moramo zavedati, da odnosi niso nekaj samoumevnega, ampak jih moramo znati tudi graditi. Ob tem se lahko vprašamo, zakaj jih težko vzpostavljamo in še težje vzdržujemo. "Vztrajanje, ta zaobljuba predpostavlja tudi trud vsakega od partnerjev, da vsak napravi vse (osebno), da odnos vzdrži. Še več, da iz dneva v dan raste. Za to pa smo osebno odgovorni in naloga vsakega od nas je, da napravi vsak dan nekaj, da se bo partner počutil bolje. To je naša naloga in le tako lahko odnos preživi in tudi raste vse do smrti," pravi Perko.

Želje, ki nas puščajo prazne: Materializem in uspeh 

Z vrednotami, ki temeljijo samo na uspehu in denarju se odmikamo od primarne želje po kakovostnih odnosih in družini, saj jih izpodrivajo naučene potrebe po dragih oblačilih, prestižnih avtomobilih, luksuznih domovih in uglednem statusu v družbi. Vse to nas motivira, da se potrudimo, delamo in investiramo svoj čas v uspeh, ki nas bo pripeljal do neizmerne sreče in bogastva, a v sebi ostajamo prazni in neizpolnjeni. Hrepenenje po pravi ljubezni, materialne dobrine, prestižni naslovi in druge ugodnosti ne morejo v celoti zadovoljiti. Gre za osnovno potrebo po odnosih, a se kljub temu ne znamo več povezovati v iskrene, trdne in stabilne zveze, v katerih je prav tako treba garati.

V egoistični ljubezni ni pravega zmagovalca 

Dobri odnosi zahtevajo svoj čas, delo in miselnost, da se svet ne vrti samo okoli nas, še posebej, ko najdemo partnerja, od katerega ne moremo pričakovati, da bo za odnos vse naredil sam. "Ljubezen je možna samo med zrelimi ljudmi, ki so sposobni presegati sebe in so pripravljeni svoje potrebe postaviti na drugo mesto, da lahko odnos in skupnost (družina) preživita. Zrela ljubezen ne more biti egoistična, ko so pomembne predvsem moje potrebe," pojasnjuje Perko, medtem ko v sodobni družbi najglasneje odmevajo besede, jaz, jaz in še enkrat samo jaz. Toda vsega ne moremo imeti, zato se moramo odločiti, kaj nam je v resnici pomembnejše – samo jaz ali tudi midva. "Ljubezen v pravem pomenu besede je zrela ljubezen, ki temelji na spoštovanju, enakovrednosti, vsakodnevnem trudu za rast odnosa, sodelovanju, medsebojni pomoči itd. Pri tem ne gre za odnos, ko je nekdo večvreden, ko se nekdo počuti žrtev …" 

 Iskanje drugačne ljubezni – trend sotočne ljubezni 

Pravo vprašanje torej ni, kdo bo zmagal, ampak ali lahko zmagamo skupaj, na kar opozarja tudi terapevtka Aleksandra Klopčič: »V sotočni ljubezni je velik poudarek na tem, da med partnerjema ni bojev za premoč, manipulacij ali nadvlade. Vse to namreč škoduje odnosu. Kadar med prepirom premagamo partnerja, smo namreč na izgubi tudi mi, saj smo ranili odnos. Namesto drže, kdo bo koga premagal, je pri konfliktih veliko bolj konstruktivno vprašanje, kako bova izboljšala odnos, da nama bo obema v njem lepše. To, da zaljubljenost lahko preide v zrelo ljubezen, je vstopna točka za dolgotrajno vzajemno izpolnjujoče intimne odnose. Po tem hrepenimo vsi in takšni odnosi nam tudi pripadajo. Sotočna ljubezen poziva točno k temu, k zrelim in zavestnim intimno partnerskim odnosom, zato ta trend, ki prihaja, pozdravljam."

Kaj je sotočna ljubezen? 

Sotočna ljubezen temelji na vzajemnosti, sodelovanju in enakosti. "Deluje kot nekaj novega, v njenem bistvu pa gre za poziv k zreli ljubezni in zavestnemu partnerstvu. Čeprav v resnici ne gre za nič novega, se mi zdi super, da govorimo tudi o sotočni ljubezni, saj se prek teh novih pojmov vedno znova prebuja zavest, da je pomembno, zakaj vstopamo v intimno partnerske odnose in kako ljubimo svoje partnerje. Hrepenenje po tem, da ljubimo in smo ljubljeni, je eden od najosnovnejših refleksov, ki jih imamo. To nam je dano dobesedno v zibko. Ker po ljubezni intiutivno hrepenimo, smo včasih pripravljeni v imenu ljubezni narediti marsikaj. Koncept sotočne ljubezni drži jasne in varne okvirje, kaj je tukaj smiselno in kaj ne," pojasnjuje terapevtka Aleksandra.

Primerjava s tradicionalno ljubeznijo 

V odnosu ne vztrajamo več zaradi čustvene, ekonomske ali druge odvisnosti, ampak ker tako hočemo in dokler nam to ustreza. Sotočna ljubezen sodobnega človeka odrešuje trajne zavezanosti, če tega sam ne želi. Andrej Perko pravi: "Sotočna ljubezen govori v bistvu o klasični, tradicionalni ljubezni, samo da v skladu z današnjim individualiziranim človekom odstopa od zvestobe do groba, zaobljube, da partnerja vztrajata v dobrem in slabem do konca življenja."

Zavestno izbiranje partnerja 

Že res, da nam je zdaj mogoče težje držati obljubo v dobrem in slabem, a še vedno lahko najdemo nekoga, s katerim si bomo to resnično želeli in se z njim trudili, da nam bo uspelo. Možnost izbire, raznovrstne skušnjave in druge raznorazne prepreke bomo zagotovo lažje premagovali, če bomo vedeli, da imamo ob sebi nekoga, ki mu lahko iskreno rečemo DA z mislijo na jutri, pojutrišnjem in čez mnoga leta. Pri tem pa je pomembno, da svojo odločitev, kdo je pravi, ne prepustimo samo metuljčkom, ampak si vzamemo dovolj časa, da ga resnično spoznamo in se na podlagi tega zavestno odločimo zanj. "Tukaj neizogibno treščimo ob vprašanje, ali sploh čutimo, da smo vredni tega, da partnerja izberemo ali pa moramo zaradi lastne nepotešene lakote po ljubljenosti pristati na vsakršen odnos? Prav tako je vprašanje naše percepcije, ali čutimo, da je na svetu dovolj ljubezni, da si lahko privoščimo izbiro in ob tem kakšno obljubo o ljubezni tudi zavrnemo," pove terapevtka in dodaja: "Pot do zrele ljubezni je tlakovana prek zaljubljenosti. Takšen je pač razvojni cikel ljubezni. Koncept sotočne ljubezni pa nas že na tej prvi točki odnosa, torej pri zaljubljenosti, povabi k premisleku, kako je za naše čustveno zdravje smiselno zaljubljenost opredeliti. To, da je zaljubljenost brezglava strast, je v resnici eden od mitov o ljubezni, na kar spretno opozori že Milivojević v svojih Formulah ljubezni. Zmeraj je dobro, če si lahko že na točki zaljubljenosti in izbiranja partnerjev privoščimo zavestno izbiranje. Veliko namreč pove o nas in našem občutku varnosti, če smo toliko osebnostno čvrsti, da si lahko vzamemo čas za premislek o tem, kdo naj bo naš partner, če si torej dovolimo izbirati."