Čustveno nezrelost lahko pri partnerju med drugim prepoznamo po otročjem obnašanju, pomanjkanju samostojnosti in tudi po izogibanju odgovornosti. Nedozoreli ljudje so s svojimi čustvi obtičali nekje v preteklosti, ne glede na to, koliko so v resnici stari. »Človeka, ki je v partnerskem odnosu s čustveno nezrelim človekom, predvsem spremlja občutek, da je on odrasel, partner pa otrok. Pogosto je tudi čustveno vzdušje, v katerem imamo občutek, da smo sami za vse, saj se na partnerja ne moremo zanesti,« pravi terapevtka Aleksandra Klopčič. 

Kaj je čustvena nezrelost?

Čustveno nezrelost bi opredelila kot nedoraslost kompleksnosti odraslih odnosov. Ljudje, ki so čustveno nezreli, po navadi nimajo ustreznih čustvenih odzivov na situacije, ne znajo dovolj dobro kontrolirati svojih čustvenih izrazov, njihovo čustvovanje pa tudi ni kaj preveč raznoliko in se zato pogosto zapletajo v ena in ista čustvena stanja oz. čustvene zaplete. Ob takem opisu se nam hitro pred očmi izriše podoba otroka, ki enostavno ne zmore nadzorovati svojih čustev in zaradi tega še nima ustreznih reakcij na frustracije, ki jih pred njega postavlja življenje. Pri otrocih je to običajen pojav, saj zorenje čustvene zrelosti traja dolgo. Trmavost, vihravost in jezavost so do neke mere pri otrocih razvojno značilni in izzvenijo takrat, ko otroci razvijejo čustveno kapaciteto in praktične veščine za soočanje s frustracijami. V primerih, ko je prej omenjeno čustveno zorenje ovirano, pa se zgodi, da iz otrok, ki se ustreznega čustvovanja še učijo, zrastejo ljudje, ki se v odraslih odnosih zaradi manjka v čustveni zrelosti ne znajdejo.

Kakšne so značilnosti čustveno nezrelih oseb?

Njihova glavna težava je, da se ne znajdejo v običajnih medsebojnih situacijah. Običajni izzivi in razočaranja, s katerimi se spopadamo vsi, jih spravijo v skrajne stiske. Pri teh stiskah se pogosto zatekajo v ene in iste reakcije, ki bi jih okolica ocenila kot otročje, na primer kuhanje mule in užaljenost. Pogosto imajo tudi nekakšen občutek, da jim vsi nagajajo in da se vse vrti okoli njih, saj na čustveni ravni niso odrasli in posledično tudi še niso opustili otroške egocentrične drže. Zaradi tega pogosto tudi niso senzitivni in obzirni do drugih – enostavno jim manjka ta filter.

Strah pred odraslostjo, slabi vzorci, vzgoja, osebnost … Kaj je v ozadju čustvene nezrelosti?

V ozadju čustvene nezrelosti je lahko kar nekaj procesov. V slovenskem prostoru je zelo pogost pojav, ki za seboj kot posledico lahko potegne čustveno nezrelost v odrasli dobi, pretirano siljenje k samozadostnosti otrok. Vsem nam je zelo znano, kako zelo si družba želi, da bi otroci čim prej postali samostojni, da bi se znali sami igrati in da bi se na splošno pač sami znašli.

 Otroci, ki so prisiljeni v samozadostno držo, so deležni zelo malo skrbi, ki jo potrebujejo za uspešno čustveno zorenje. Samostojnost namreč zveni dobro na papirju, v praksi pa vemo, da so možgani socialni organ, kar pomeni, da se učijo v socialnih interakcijah. Otrok, ki se igra sam, sicer res uri kreativnost, vendar pa otrok v prosti igri z odraslim uri tako kreativnost kot tudi socialne veščine. Čeprav je igranje z otrokom za starše bolj naporno kot zgolj spodbujanje samostojne igre, bodo otroci v interakciji z odraslim med igro pridobili dragocene socialne kompetence, ki bodo pomagale pri čustvenem zorenju otroka.

Po drugi strani pa lahko proces čustvenega odraščanja ovirajo starši, ki na nek način svojim otrokom ne pustijo odrasti. Eden najbolj klišejskih primerov tega vedenja je situacija, ko starši namesto otroka obiščejo govorilne ure profesorjev na fakulteti. Sama sem zelo dolgo verjela, da je to pač mit, ki kroži naokoli, potem sem pa spoznala kar nekaj profesorjev in profesoric na univerzah, ki so mi potrdili, da prav zares zadnjih 10 let vse več staršev obiskuje govorilne ure, ki so sicer namenjene študentom. Bolj običajni primeri neprimernega starševskega poseganja v razvoj otrokove samostojnosti so na primer situacije, ko starši šolarjem še zmeraj zavezujejo čevlje, jih vsepovsod vozijo z avtom (namesto da bi otroka naučili uporabljati javni promet in kolo), delajo seminarske naloge namesto svojih otrok ... Za vse te korake – od zavezovanja čevljev do obiska govorilnih ur na fakulteti – je zelo pomembno, da jih otroci usvojijo, saj krepijo otrokovo samozavest in občutek samostojnosti.

Ključno je torej, da starši najdejo harmonično ravnovesje med tem, da otroku nudijo varno bazo in čustveno zatočišče, obenem pa otroku pustijo prosto pot, da se neobremenjeno in po svojem lastnem ritmu osamosvoji. V takšnem vzdušju vznikne čustvena zrelost.

Čustveno nezrele osebe imajo težave s čustvi ... Kako se kažejo?

Njihova čustva so precej enolična, kar pomeni, da se zelo pogosto zapletajo v ena in ista čustvena stanja, najpogosteje v jezo in žalost (vzkipljivost in užaljenost ter igra razžaloščene žrtve). Njihova čustva so seveda čisto resnična in na neki ravni celo razumljiva. Glavni problem, s katerim se soočajo, je ta, da s čustvi, ki jim naravno prihajajo na pot, ne znajo rokovati. Čustveno zreli ljudje zmorejo v sebi zdržati s tem, da jim nekdo gre na živce, se je zgodila krivica ali pa jih nekaj žalosti, vendar znajo kljub temu normalno funkcionirati v odnosih. Pri čustveno nezrelih ljudeh te razmejitve ni in če jih na primer nekdo razjezi, bodo to jezo občutili vsi, od naslovnika do nič hudega slutečih opazovalcev. Čustveno zrela oseba pa na primer zmore oceniti, ali se je v dani situaciji in na dano osebo smiselno jeziti ali ne. Zaradi tega imajo pogoste težave v odnosih.

Kaj lahko pričakujemo v takem odnosu? Ali čustveno nezrela oseba lahko dozori oziroma se spremeni in kaj vpliva na to? 

Partnerski odnos s čustveno nezrelo osebo je izredno naporen in zelo težko se ohrani ljubezen. Da lahko v intimnem partnerskem odnosu ohranimo ljubezen, potrebujemo odraslo osebo, na katero se lahko zanesemo in s katero vzajemno skrbimo drug za drugega. Na to pri čustveno nezrelih osebah ne moremo računati, zato se s časom ta odnos sprevrže v odnos, ki je bolj podoben odnosu med otrokom in odraslim, ne pa med dvema odraslima osebama. V tovrstnih odnosih ljudje niso srečni, niti tisti, ki prevzame vlogo odraslega, niti tisti, ki se znajde v vlogi otroka.