Iskanje partnerja, ki bi nas razumel, čutil in sprejel, nas imel rad točno takšne, kot smo - z dobrimi in slabimi lastnostmi - je želja, ki velikokrat ostane neizpolnjena, še posebej, če nismo uglašeni sami s seboj. "Vsak par iz svoje primarne družine prinese prtljago čustev in notranjih spominov. Na podlagi teh spominov se z drugimi tudi povezujemo," pravi Drago Švajger, mag.zakonske in družinske terapije, psihoterapevt.

Kaj je uglašenost?

Uglašenost pomeni varen prostor, kjer drug drugega slišimo in smo odzivni na potrebe drug drugega. Pogoj za medsebojno uglašenost je v prvi vrsti uglašenost s samim s seboj. Torej, da zmoremo sami poskrbeti za regulacijo svojih čustev in misli, sprejemamo odgovornost zase in svoja dejanja. S tem odnosom do samega sebe pa stopamo v odnos do drugega. Kar pomeni, da nam je za odnos mar, drugega spoštujemo, cenimo in se trudimo za skupno rast. V tem pogledu uglašenost predstavlja naklonjenost, čas za odnos, ljubeč stik, iskrenost, pristnost in zmožnost, da drugega zmoremo slišati in nuditi podporo tudi v najtežjih trenutkih. 

Zakaj je uglašenost pomembna v partnerskih odnosih? 

Pomembno je biti uglašen, saj sta le tako lahko partnerja ranljiva. S tem si ustvarjata varen in zaupanja vreden prostor, kjer sta lahko žalostna, jezna, frustrirana in vesela. Partnerja se bosta slišala tudi v bolečini, se trudila razumeti in si ponuditi varno zatočišče, s tem pa umiritev. Partnerja si s tem dajeta izkušnjo ljubečega odnosa, sprejetosti, podpore in utrjevanja medsebojne povezanosti. V takem odnosu smo lahko pristni, iskreni in nimamo občutka, da moramo nekaj skrivati ali se zapirati v svoj svet, ko nam je težko. Partnerja sta s tem odzivna na potrebe drug drugega in se skupno trudita, da jih zadovoljita. Takšen odnos krepi tako čustveno vez in fizično naklonjenost kot tudi intimno povezanost. 

Kakšno vlogo imajo pri tem naše zgodnejše izkušnje? 

Če smo v odnosu z domačimi razvili močne medsebojne vezi, smo se čutili slišane, podprte, prejeli ljubeče in naklonjene odnose, se je izražala ljubezen drug drugega in smo bili s strani staršev podprti, smo razvili varno obliko navezanosti. S to varno obliko navezanosti tako kot odrasli stopamo v odnos z drugim, torej partnerjem. Ker smo kot otroci prejeli vzorce varne oblike navezanosti in bližine, bomo prav takšen odnos gradili tudi z našim partnerjem. S konflikti, izzivi in težavami, s katerimi bosta partnerja soočena, jih bosta s skupnimi močmi tudi zmogla reševati. 

V svoji notranjosti imata orodja, s katerimi se zmoreta povezati tudi v najtežjih trenutkih in težavo odpraviti. Predstavljate si otroka, ki je v primarni družini bil čustveno zanemarjen, prezrt v potrebah, v stiski in težavah je ostal sam in jih moral sam razreševati. Morda so bili starši preobremenjeni s svojimi težavami, morda je vladalo nasilje in se čustveno niso znali povezovati. Tak otrok ostane v čustvenih potrebah sam in osamljen. Njegov notranji občutek podpore, moči, samozavesti in samopodobe je odvisen le od njega samega. V sebi pa posledično nosi mero jeze, čustvene praznine, žalosti, nemoči, tudi sramu in strahu pred odnosi. Ko tak otrok postane odrasel in si ustvari partnerski odnos, prične partnerski odnos graditi prav na podlagi teh izkušenj. 

Biti uglašen v partnerstvu bo za takega odraslega težje, saj bo preobremenjen z negativnim čustvi, zaupanjem v sebe in v odnosu bo ranljivost drugega doživljal kot grožnjo za obstoj njunega odnosa, saj je prebudil rano iz otroštva, za katero ne ve, kako jo regulirati in pomiriti. 

Kdaj sta partnerja uglašena in kako je to videti v praksi? 

Biti uglašen pomeni biti empatičen in sočuten do drugega. Šele ko smo empatični in sočutni, se lahko vživimo v drugega in ga tudi začutimo. Pomeni, da lahko dejansko razumemo, kaj nam partner sporoča, govori ali kar doživlja in mu s tem lahko ponudimo določeno podporo. Par tudi tako zmore uravnavati različna razočaranja, izzive in frustracije, ki jih partnerstvo prinaša. V teh težavah si par, ki je uglašen, omogoči zaupanja vreden in varen prostor, kjer se o teh težavah lahko pogovori in se jima ni treba zapirati vase in trpeti v tišini. 

Partnerja se ob težavah ne prezirata ali izmikata neprijetnim vsebinam ali čustvom. Dovolita si, da izrečeta vsa čustva, dileme, besede in misli ter si ob tem nudita podporo, s katero skupno iščeta rešitve, ne da bi pri tem koga užalila, razvrednotila, ponižala ali osramotila. Partnerja s tem ostajata prizemljena in nimata potrebe živeti v iluziji popolne ljubezni ali popolnega partnerja. 

Ko smo uglašeni s partnerjem, smo sprejeti takšni, kot smo, s slabimi lastnostmi, in ju ni strah negativnih čustev, ki jih vsak nosi v sebi. S tem si ponujata prostor, kjer lahko rasteta in se tudi izboljšujeta. Njuna ljubezen se tako naravno krepi, se povezujeta in utrjujeta njuno medsebojno naklonjenost, intimni prostor. 

S kakšnimi izzivi se najpogosteje soočamo in kako lahko izboljšamo uglašenost s svojim partnerjem? 

Kot psihoterapevt opažam, da imajo partnerji težave v komunikaciji, saj par hitro zapade v prepir, ki ga ne zna nikakor rešiti, razen tako da se oba umakneta vsak v svoj prostor in lahko ostaneta v tišini tudi nekaj dni. Ali pa so konflikti pogosti in intenzivni, kar ju povsem izčrpa. Težave so tudi pri spolnosti, saj sta težko intimna, ne vesta, kako biti spolno zadovoljena, zato se spolnosti izmikata. 

Pogosto pari poročajo, da si ne zmorejo zaupati. Težko so ranljivi, saj se jim zdi, da so z ranljivostjo osramočeni, šibki in ostanejo nemočni. Partnerja zato razvijeta držo, da je povsem vse v redu, ne govorita o negativnih čustvih in se zavijata v svet iluzij ter pretirane pozitivnosti. Zaradi vseh izzivov in neuspelih poskusov razrešiti medsebojne težave posledično oslabi njuna komunikacija in vsak živi v svojem vsakdanjiku, ne da bi v njega vključil drugega ali pa se vključujeta zelo malo in zelo previdno. Včasih pari povedo, da živita le še kot cimra. Zdi se, kot da se par v potrebah drug drugega prezira ali ne začuti nemoč ob drugem, zato se drug drugemu raje izmikata. 

Parom je lahko v pomoč dovoljenje, da smeta čutiti, kar čutita, si to tudi povedati in pri tem ostati drug do drugega predvsem sočutna in empatična. Le tako se bosta lahko slišala, prepoznala potrebe in si zmogla nuditi varen prostor. Tudi konflikti bodo postali obvladljivi, med njima pa se bo začel graditi občutek moči, naklonjenosti in ljubljenosti. Razumevanje pripelje do medsebojne povezanosti in umirjenosti. Takemu paru ne bo težko biti ranljiv, kar je ključ do uglašenih odnosov.