"Družbeno odgovorni projekti, kot je na primer Varna in zadovoljna, in ostali načini osveščanja javnosti so izrednega pomena. Tako se lahko pozornost usmeri na resnične težave," pravi Tjaša Hrovat iz Društva za nenasilno komunikacijo. In ena od težav je zagotovo odgovor na vprašanje, kako se ženske počutijo, ko se na primer zvečer vračajo domov ali se znajdejo same v mestu, na ulici, v podzemni garažni hiši ...

Kako bi opisali trenutno stanje glede varnosti žensk v naši družbi?

Če govorimo o družbeni varnosti, je Slovenija relativno varna država, razni indeksi varnosti jo uvrščajo med najbolj varne države na svetu. Najnevarnejši kraj za ženske v Sloveniji je njihov dom, ki bi moral biti najbolj varno mesto. To seveda ne pomeni, da so vse ženske v svojih domovih ogrožene, nikakor ne. Na srečo jih večina živi v družinah in partnerskih odnosih, kjer ne doživljajo nasilja. A tiste, ki nasilje doživljajo, ga najpogosteje za zaprtimi vrati svojih domov. 

Ali se ženske danes počutijo manj varno kot nekoč? Zakaj mislite, da je tako?

Občasno se pojavijo lažne novice o posilstvih in nasilju s strani priseljencev, kar lahko zelo vpliva na občutek ogroženosti. Takšne lažne ali močno pretirane novice so škodljive za celotno družbo. Ne le, da se ženske na ulici zato počutijo veliko bolj ogrožene, kot dejansko so, temveč se tako tudi širi sovraštvo do tujcev. To lahko v družbo vnese napetosti in posledično dejansko povzroči, da družba postane manj varna. 

Dejstvo je, da so ženske že od nekdaj bolj izpostavljene spolnemu in drugemu nadlegovanju na javnih mestih, zaradi česar veliko energije namenjajo svoji zaščiti in zaščitnim ukrepom. Zato je pomembno, da smo tudi kot opazovalci in opazovalke pozorni oziroma pozorne na dogajanje okoli sebe in ukrepamo, če opazimo nadlegovanje ali nasilje. 

Kaj bi po vašem mnenju lahko naredili, da bi se varnost žensk izboljšala?

Prepoznavanje nasilja in zagovarjanje ničelne tolerance do nasilja sta vsekakor ključni za to, da se varnost žensk izboljša. To lahko dosežemo le z neprestanim informiranjem, opozarjanjem na primere nasilja ter z doslednim ustavljanjem in ukrepanjem ob pojavih nasilja. Nasilja ne smemo minimalizirati, ga spregledati ali opravičevati. Vse to namreč zmanjšuje varnost žensk. Ozaveščati moramo tudi o dostopnih oblikah pomoči in možnih rešitvah. Država mora omogočiti, da so kakovostni programi pomoči dostopni po celi Sloveniji.   

Kaj lahko glede preventive naredijo ženske same? 

Bolj kot to, kaj naj ženske naredijo, da se zaščitijo pred nasiljem, je potrebno govoriti o tem, kaj lahko naredijo povzročitelji ali potencialni povzročitelji, da nasilja ne povzročijo, in kaj lahko naredimo kot družba. Če ženskam svetujemo, naj za svojo varnost poskrbijo tako, da se udeležijo tečaja samoobrambe, jim hkrati sporočamo, da se morajo pred nasiljem zaščititi same. Pomembno je sporočilo, da je nasilje družben problem in ne težava posameznice, zato ga moramo tako tudi reševati. Vsaka ženska ima pravico, da jo država z vsemi svojimi mehanizmi in organi pregona zaščiti pred nasiljem. Vsaka oseba je odgovorna za to, da nasilja ne povzroča in ga ne spregleda. Otroke in mlade bi morali že od najzgodnejših let učiti veščin nenasilne komunikacije, jim pokazati alternative nasilju, ki delujejo. Če bi se vsi zavedali negativnih posledic, ki jih ima nasilje za vse ljudi, ne le za žrtve, ter imeli hkrati na voljo znanja, kako notranje in zunanje konflikte reševati na nenasilen način, bi bile ženske veliko bolj varne.

Če neka ženska meni, da ji bo tečaj samoobrambe pomagal pri večjem občutku varnosti, ji povečal samozavest ali imel nanjo druge ugodne učinke, naj se tečaja seveda udeleži. A hkrati naj se zaveda, da za nasilje ni odgovorna ona in da zato tudi ni odgovorna za to, da nasilje prepreči ali ustavi. Najpogosteje to niti ni mogoče, saj lahko na vedenje drugih vplivamo le minimalno ali pa sploh ne.