Zasedeni partnerji nas lahko privlačijo ali pa gre samo za naključje, ker smo prepozno spoznali, da nismo edini, ki smo z njimi v razmerju. Ljubezenska zgodba, v katero je vpletenih več oseb, običajno nima srečnega konca in za seboj pušča vprašanje, zakaj smo si to dovolili? »V tem primeru gre lahko za različne, po navadi podzavestne, včasih pa tudi zavestne razloge, ki se med posamezniki lahko zelo razlikujejo. Od tega, da ne verjamemo, da si zaslužimo partnerja samo zase, do tega, da na nek način potrjujemo svojo vrednost s tem, ko »dokažemo«, da zmoremo osvojiti nekoga, ki je že zaseden, pa vse do strahu pred vezavo, ki se mu izognemo, če je naš potencialni partner že »zaseden«, ali strahu pred resnično intimo. Lahko tudi zaradi potrebe po nenehnem »dogajanju«, (ki jo odnos z zasedenim partnerjem zagotovo zadovolji, saj bo od nas zahteval nekaj akrobacij v prilagajanju, skrivanju ...) ali tudi iz želje, da bi imeli to, kar imata zaseden partner in njegova druga polovica ... Tu je potem še strah pred osamljenostjo, močna želja po partnerskem odnosu (ne glede na kvaliteto le-tega) ter seveda mnogo drugih,« pojasnjuje terapevtka Tina Korošec.

Zakaj izberemo zasedenega partnerja? 

Razlogov, zakaj se spuščamo v odnose z zasedenimi partnerji, je torej lahko več, a neredko imajo v ozadju en skupni imenovalec - slabo samopodobo. »Za ljudi s slabo samopodobo je namreč značilno, da imajo o sebi slabo mnenje in pogosto do sebe mačehovski in nespoštljiv odnos: se ne cenijo, ne spoštujejo, ne upoštevajo svojih občutkov, saj ne verjamejo, da so vredni ljubezni, spoštovanja, pozornosti itd. Iz tega sledi, da se zapletajo v situacije in odnose, v katerih niso cenjeni in posledično niso zadovoljene njihove potrebe in upoštevane njihove želje. To tudi pojasni, zakaj v odnosih kljub temu, da ti ne peljejo nikamor, so za njih škodljivi ali se v njih počutijo slabo, ne zapustijo. In to še dolgo po tem, ko že ugotovijo, da ti po vsej verjetnosti ne vodijo nikamor. Ker nekje v osnovi preprosto ne verjamejo, da si zaslužijo več.«

Želja po odnosu, bližini, objemu in občutku, da bi nas imel nekdo rad, je lahko večja od razuma, to pa pomeni, da ne upoštevamo, nočemo upoštevati, da so možnosti za dober odnos, v teh primerih v resnici zelo majhne. 

Po mnenju terapevtke je za drugo osebo, torej tisto, ki v odnos vstopa samska, na začetku takšen odnos do določene mere celo vznemirljiv, še posebej, ker se počutijo privilegirane, kar prinese občutek ponosa in potrditve, ker so bili izbrani. Tak odnos je pospremljen še z obljubami in sladkimi besedami, zaradi katerih se počutimo posebne in tako začnemo verjeti, da se nam obeta skupna in svetla prihodnost. 

Življenje druge ženske ali moškega - kaj to pomeni? 

»Več časa, ko preteče, bolj »druga« oseba spoznava, da si od odnosa kljub vsemu želi več in, da jo ta počasi začenja omejevati: s partnerjem/partnerko ne more v javnost, ne more je predstaviti svoji družini, prijateljem, ne more z njo ali z njim na skupne počitnice, ni opcije za nadgradnjo odnosa ... To jo počasi pripelje do spoznanja, da partner na drugi strani samo jemlje, medtem, ko oni večinoma dajejo: se prilagajajo, so na razpolago, vedno razumejo, so potrpežljivi itd. «

Skrivanje, odpovedovanje, žongliranje z lastnimi čustvi kmalu postane vse prej kot zabavno in kljub temu, da je moralna odgovornost v prvi vrsti na strani tistega, ki vara svojega partnerja, imajo posledice tudi tisti, ki so pristali na odnos z zasedenim partnerjem. 

»Ti odnosi so najbolj zahrbtni v tem, da nas, ne glede na razlog iz katerega se spuščamo v njih, na koncu prizadenejo. Naj gremo v tak odnos zaradi zabave, seksa in s prepričanjem, da nas, če si ga vzamemo na »izi«, ne bodo prizadeli. Kot tudi, če gremo vanje s prepričanjem, da smo za partnerja nekaj posebnega in je samo vprašanje časa, kdaj bo ta zapustil svojega primarnega partnerja in »zaživel« z nami. Na koncu skoraj vsi pridejo do enakega spoznanja: ugotovijo, da svojemu partnerju niso tako pomembni, kot bi si želeli. To pa je zelo boleče spoznanje, saj si konec koncev vsi želimo enakega: biti ljubljeni in povezani s tistim, ki ga ljubimo sami.«

Spoznanje, da zapravljate svoj čas

Razmerje z zasedenim partnerjem je prežeto s čakanjem in vztrajanjem zaradi partnerjevih obljub, da se bo sčasoma vse uredilo, a se ne uredi, prej obratno, za tistega, ki čaka je vedno huje, saj ostaja na senčni strani te ljubezni. V takem odnosu se počutite manjvredno, včasih osamljeno, kot »partnerjev« ventil za sproščanje, kar tudi ste, od tega, da ste njegova rama za jokanje, skrivno prebivališče do vseh drugih ugodnosti, zaradi katerih se afera lahko nadaljuje. A le v obliki afere, saj z vami ne vstopi v resen odnos, kot upate, da se bo nekega dne vseeno zgodilo, pravzaprav nikoli ni imel tega namena. Mogoče bodo morali miniti dnevi, tedni, meseci ali celo leta, preden boste ugotovili, da ste v resnici bili prevarani tudi sami. 

Terapevtka pojasnjuje: »Začnejo se zavedati, da njihove potrebe in želje tudi, če jih izrazijo pogosto niso zadovoljene, kar je pospremljeno s kupom izgovorov in opravičil, zakaj to (še) ni možno. Tudi na temo tega, zakaj ne morejo zapustiti partnerja in kaj morajo pred tem še vse narediti. In vse to lahko kar nekaj časa traja, preden se zavedo, da tistemu, s katerim so v odnosu le niso toliko pomembni, kot ta govori. A po navadi je, ko pridejo do tega spoznanja že prepozno: načeta je njihova samopodoba, okrnjeno samospoštovanje, in zamajana samozavest. Ker pa so se v tem času že navezali na partnerja, morajo še čez občutke zavrnitve in na koncu izgube, kar je boleče v vsakem primeru, a v teh situacijah, ko se poleg vsega počutimo še izigrane, še toliko bolj!«

In kdo je naš partner v zločinu? 

Ljudje se razlikujejo med seboj, kot tudi razlogi, zaradi katerih sprejemajo odločitve, kako bodo reševali probleme, ki se lahko pojavijo v odnosu. »Večinoma je sicer varanje skoraj vedno izkaz stiske in dejstva, da v odnosu med osebo, ki vara, in tisto, s katero je v odnosu nekaj ne funkcionira. Lahko se tisti, ki vara, počuti čustveno nezadovoljenega: neslišanega, neljubljenega, samoumevnega, spregledanega, nerazumljenega ... ali tudi fizično (seksualno) nepotrjenega in nepotešenega. A ne glede na to, da je krivda za težave v odnosu vedno deljena, je odgovornost za varanje vedno pri osebi, ki vara in sicer v tem, da težav ne zna ali ne želi nagovarjati v odnosu, ampak namesto tega svoje frustracije, neizpolnjene ali neizražene želje in potrebe razrešuje in zadovoljuje izven odnosa.« 

Terapevtka med drugim še poudari, da gre včasih lahko tudi za varanje, ki izhaja iz težav tistega, ki vara, na primer, osebnostne motnje, zasvojenost s seksualnostjo, čustvena nezrelost, iskanje potrditve in vznemirjenja in še in še. V teh primerih je verjetnost, da se bo varanje kadar koli prenehalo še toliko manjša – tudi v odnosu z vami. 

Ko se je treba odločiti 

V resnici je zelo preprosto, če bi želel biti z vami, bi tudi bil in to brez številnih izgovorov. Še več, iskal bi načine, kako bo čim prej zaključil prvotni odnos, da bi bil samo z vami. Na trdna tla boste prileteli takrat, ko bo treba sprejeti odločitev. 

»In dejstvo je, da mora v resnici to odločitev sprejeti zaseden partner. In na tej točki ta po navadi spozna, da bo tudi z novim partnerjem zdaj, ko mineva obdobje zaljubljenosti počasi prišel do enakih ali podobnih težav, kot jih je imel s »starim« partnerjem. Saj so te neizogibno del kasnejših faz odnosa. In pogosto v teh primerih partner raje izbere prvotni odnos, ker se mu preprosto ne da »še enkrat« čez vse faze odnosa. Tako se počasi začne distancirati od ljubimca in sčasoma se odnos ohladi. Po navadi na tej točki drugi partner s prošnjami po razjasnitvi pritisne še bolj, saj začuti, da se ustvarja distanca. A zgodba se skoraj vedno zaključi enako in zelo redko v prid »ljubici« ali »ljubimcu«: s koncem. Z nekim razlogom ljudje sedijo na dveh stolih in po navadi ni razlog v tem, da ne bi mogli iz odnosa, temveč v tem, da niso pripravljeni tvegati izgube prvotnega odnosa, če se z novim ne izide. Zato iz moje izkušnje s klienti lahko rečem samo naslednje: če partner, ko vas spozna in se zapletete z vami v odnos, ne zapusti obstoječega partnerja takoj ali v sorazmerno kratkem času, potem je malo verjetno, da se bo to sploh kdaj zgodilo. Kar pomeni, da si v resnici ne želi biti z vami v odnosu. Če bi si to želel bi namreč brez pomisleka in ne glede na možne zaplete, ki bi temu sledili, z lahkoto sprejel odločitev in se odločil za vas!«

 Nasvet, za vse, ki ste se znašli v odnosu z zasedenim partnerjem

V videu si lahko ogledate, o čem bo tekla beseda prihodnjič.