5 ključnih znakov, da ste v zvezi postali odvisni od partnerja

Na primer občutek, da ne moreš brez njega, da si želiš biti samo z njim, da so ti dnevi brez njega dolgočasni, da samo čakaš, da se vrne domov, da je vse ostalo zate brez smisla, da je on cel tvoj svet, se velikokrat na začetku zveze smatra kot nekaj lepega. Ampak ljubezen mora biti povezana s svobodo in avtonomijo, drugače ni več ljubezen, ampak odvisnost.

Vsaka zaljubljenost mine in slej ko prej se pojavijo težave, ki vodijo v dušenje in občutek obremenjenosti. Zaljubljen mehurček se predre in vanj pride zunanji svet. Pojavijo se prva nestrinjanja, partner mora na službeno potovanje, nekdo začne pogrešati čas zase ali čas s prijatelji ...

Takrat se začne kazati, da smo se nezdravo navezali in ne moremo več biti funkcionalni kot samostojen človek. Takrat, ko izgubimo sebe in se preveč zlijemo s svojo osebo, da ne znamo več živeti sebe kot individuum. Ko je naše razpoloženje in čustveno stanje v celoti odvisno od partnerja, takrat vemo, da smo šli predaleč.

Prvi znak se pokaže v tem, da lastne potrebe in želje začnejo izgubljati težo. Njegove želje postanejo pomembnejše, njegovo razpoloženje določa potek dneva. Na primer odpoveš srečanje s prijateljico, ker je on slabe volje, čeprav tega od tebe sploh ni izrecno zahteval. V ozadju deluje notranji občutek, da moraš prilagoditi sebe, da bo odnos ostal stabilen.

Drugi znak se skriva v občutku, da brez njega nisi "cela". Misel na to, da bi bila sama, povzroča tesnobo, ne zato, ker bi ga pogrešala, temveč zato, ker imaš občutek, da brez njega ne obstajaš enako močno. Da nisi enako samozavestna in izpolnjena, ker samo z njim dobiš regulacijo živčnega sistema in s tem občutek varnosti. Primer tega je, ko ob njegovi odsotnosti ne veš, kako zapolniti čas, čeprav si nekoč imela hobije, ki so te veselili.

Tretji znak je pretirana potreba po potrditvi. Njegove besede in dejanja postanejo merilo tvoje vrednosti. Če te pohvali, se počutiš dobro, če je zadržan ali hladen, začneš dvomiti vase. Tako lahko že majhna sprememba v njegovem tonu sproži val negotovosti, ki ga poskušaš pomiriti z dodatnim trudom.

Četrti znak se kaže v strahu pred konfliktom. Namesto da bi izrazila svoje mnenje ali nestrinjanje, raje molčiš ali popuščaš. Ne zato, ker bi se res strinjala, ampak ker te skrbi, da bi prepir ogrozil odnos. Na primer, ko sprejmeš odločitev, ki ti ni blizu, samo zato, da ohraniš mir, čeprav v sebi čutiš odpor. Ko to večkrat narediš, pa se to prelevi v frustracijo in očitke, ki letijo na partnerja. V tebi se nabira jeza, ampak jo tlačiš s pretiranim podrejanjem in prilagajanjem. Ne znaš postaviti mej in tudi, ko jih hočeš, na koncu izdaš sebe.

Peti znak pa je postopno izgubljanje lastne identitete. Način oblačenja, interesi, celo pogled na svet se začnejo prilagajati njegovim. Morda začneš poslušati glasbo, ki ti prej ni bila blizu, ali opustiš dejavnosti, ki jih on ne odobrava. Morda se zadržuješ pri svojem smislu za humor, ker misliš, da njemu ne bo všeč. Ne gre več za skupno rast, temveč za tiho prilagajanje, ki briše tvojo edinstvenost.

Odvisnost od partnerja je pogosto posledica globoke potrebe po bližini in varnosti. A prav v odnosu bi morali ostajati najbolj povezani tudi sami s sabo. Ko začutimo, da se izgubljamo, je to povabilo, da se znova obrnemo k sebi in začnemo raziskovati svoje vzorce, ki nas silijo v to.

To se ponavadi dogaja v tako drobnih, vsakdanjih, mimobežnih akcijah, da niti ne opazimo, da to počnemo. Zato moramo v odnosu zavestno ohranjati tudi sebe, ker bomo drugače izgubili tudi odnos. Ko ne bo več nas, tudi naš partner ne bo imel ob sebi več osebe, v katero se je v prvi vrsti zaljubil in jo želel imeti ob sebi. Namreč v odnosu so vedno trije – on, ona in odnos. In za vse te tri je pomembno, da ostanejo prisotni.