Obstajajo trije temeljni pokazatelji, ki nakazujejo, da jemljete mnenja ljudi, njihovo kritiko in ostala dejanja preveč osebno. Na prvem mestu so to zagotovo negativna čustva, ki se v tem primeru pojavljajo (pre)pogosto. Sledi močna potreba po dokazovanju drugim. Na tretje mesto pa lahko že umestimo razmišljanje, da se vse vrti okoli nas.

Pogosta prisotnost negativnih čustev

Ljudje smo bitja s pisano čustveno lestvico; tako kot imamo dneve, ko bi najraje objeli svet, imamo tudi manj lepe, ko bi se najraje skrili pred vsemi. Vmes pa je še nešteto drugih nians. Vsakdo med nami občasno doživlja negativna čustva, kar je nekaj normalnega. Ni pa v redu, če (pre)pogosto doživljamo spekter negativnih čustev kot odgovor na ljudi okoli nas. V tem primeru velja izpostaviti predvsem varnost, krivico, pesimizem in občutljivost.

Varnost: če recimo vidimo, da se drugi dobro počutijo v svoji koži, so uspešni in srečni, potem nam bo morda to prebudilo negativne občutke o sebi in razmišljanje, kako smo neprimerni, nesposobni, nevredni vsega dobrega. 

Krivica: če se pogosto počutimo krive, je to zelo verjetno zato, ker jemljemo stvari preveč osebno in jih ponotranjimo. Lahko si očitamo stvari, na katere sploh nimamo vpliva. 

Pesimizem: o njem govorimo takrat, ko se ne glede na situacijo ne moremo znebiti negativnega razmišljanja. Nenehno se osredotočamo na negativna pričakovanja, tudi če za to nimamo čisto nobenega razloga. 

Občutljivost: pri občutljivosti pogosto sami prirejamo pomen besed, ki nam jih nekdo izreče in jih v celoti izkrivimo. Če slišimo dvoumno informacijo, ki se nanaša na nas, jo skoraj vedno razumemo v negativnem tonu. 

Potreba po nenehnem dokazovanju drugim

Pri tem gre za poskušanje pridobiti odobravanje, pohvalo, občudovanje ljudi okoli nas. Vsak si želi biti v očeh drugih sprejet, a imeti nenehno potrebo po dokazovanju drugim je zelo utrujajoče in nezdravo. V takšnih primerih se velja vprašati, zakaj potrebujemo toliko zunanje potrditve? Kaj nam to nudi in zakaj se moramo s tem hraniti? Pri tem je pogosto prisotno tudi neobvladovanje oziroma nezmožnost sprejeti negativno kritiko, čeprav je ta povsem dobronamerna in koristna. To nam lahko prebudi užaljenost, jezo, občutek krivice. Karkoli naredimo, vedno razmišljamo o pohvalah, ki bi si jih zaslužili, kar skriva potrebo po tem, da bi bili v očeh drugih potrjeni, sprejeti in občudovani. Pogosto pa se ta potreba sprehaja z roko v roki s socialnim perfekcionizmom, ki bi ga lahko opisali kot močno željo, da bi o nas mislili le najboljše in najlepše. Strah nas je negativnega ugleda in javnih napak. 

Razmišljanje, da se vse vrti okoli nas

Skorajda nemogoče je stvari ne jemati osebno, če smo popolnoma osredotočeni nase in mislimo, da je vsaka stvar namenjena nam. V vsakem komentarju, pogledu, sporočilu, dvoumni informaciji najdemo nekaj, v čemer se prepoznamo in to razumemo kot osebni napad. Gre za ustvarjanje zgodb v glavi, ki nimajo čisto nobene osnove, čemur sledi naporno premlevanje, kaj je nekdo želel s tem povedati in zakaj. Bolj kot razmišljamo o vseh mogočih scenarijih, bolj v sebi utrjujemo prepričanje, da nismo priljubljeni, sprejeti, neželeni in bolj prihajamo do neutemeljenih zaključkov. Klopčič negativnih misli in slabega počutja pa se le še poglablja. 

Koraki, s katerimi se izvijemo pretirani občutljivosti in osredotočenosti nase

· Nesramnost drugih

Nesramno ali neprimerno vedenje drugih nima nobene povezave z nami. Ko je nekdo nesramen, je to običajno odraz njegovih lastnih težav; morda ima slab dan, preživlja težko obdobje ali pa je to preprosto del njegove osebnosti. Vsak si zasluži spoštljiv odnos, a realnost je, da nismo vsi na isti frekvenci. Ljudi ne moremo nadzorovati, lahko pa prenehamo stvari jemati preveč osebno in smo prijazni do sebe. Pripombe in kritike je koristno jemati na konstruktiven način. Pri tem se lahko vprašamo, ali je kritika utemeljena in kaj se lahko iz nje naučimo. Preprosto vzamemo lekcijo in ostalo pustimo za seboj. Poleg učenja iz lastnih izkušenj se lahko učimo tudi iz napak drugih. Včasih pomaga, če zavzamemo perspektivo nepristranskega opazovalca in se vprašamo, kako bi on videl situacijo, v katerim smo.

· So mnenja drugih res tako zelo pomembna?

Če vedno iščemo potrditev ljudi okoli sebe, bomo stvari vedno jemali osebno. To običajno izvira iz nizke samozavesti, negativnih izkušenj iz otroštva in tega, da nas starši niso potrjevali v naših čutenjih, doživljanjih, potrebah, dosežkih. Treba je ponotranjiti zavedanje, da je nemogoče ugajati vsem. Z ugajanjem igramo lažno podobo sebe in izgubljamo stik s seboj. Ljudje smo si različni in ne moremo biti vsem všeč, prav tako je nemogoče nadzorovati, kaj si drugi mislijo o nas. Sprejeti sebe pomeni odpreti se bolj pozitivnim odnosom z drugimi in se sprejeti z vsemi plusi in minusi. Nikoli ne moremo ugajati vsem, niti ni potrebe po tem. Ne glede na to, kdo smo in kaj počnemo, vedno se bodo našle osebe, ki bodo kritizirale. Drugih ne moremo spreminjati, lahko pa spreminjamo sebe, predvsem naš odziv na druge. 

· Delanje prehitrih zaključkov

Če le tako hočemo, lahko v vsaki stvari najdemo skrite pomene, sploh če smo v sebi negotovi. A zelo pogosto se dejanja in vedenje neke osebe sploh ne nanaša na nas. Večina ljudi se osredotoča nase in njihova dejanja so odraz njih samih. Preden delamo kakršne koli zaključke ali razmišljamo o teorijah zarot, se je o stvareh pomembno prepričati. Ljudje smo nagnjeni k temu, da analiziramo, sklepamo, še preden vidimo resnico. Zato ni v vsakem dvoumnem sporočilu sovražen namig. Ni vsak neprijeten pogled znamenje. Ni ignoriranje prijatelja znak, da nas ne želi več v svojem življenju. Včasih pomaga, če se postavimo v čevlje drugega in razmislimo, s čim se sooča. 

· Razjasnitev in komunikacija

V primeru, da nismo prepričani v namene ali sporočilo nekoga, je edina pravilna pot ta, da vprašamo. Namesto sklepanja in ustvarjanja zgodb enostavno razjasnimo, kaj je oseba mislila in želela. Šumi v komunikaciji se pogosto dogajajo, dejstvo pa je, da je iskren in neposreden pogovor še vedno ključ do urejenih odnosov. 

Vir: PsychologyToday / HealthyPlace