Beseda "ne" je beseda, ki je marsikomu neudobna. Z besedo "ne" mislimo, da bomo nekoga razočarali, da bomo izpadli nesramni ali sebični. Ker se bojimo neodobravanja, želimo ustrezati. Ker se bojimo biti obsojeni in nesprejeti, se odločimo za strategijo večnega zadovoljevanja tujih potreb, ker mislimo, da nas bodo imeli zato ljudje radi. Želimo ugajati tudi, če moramo zato ravnati v nasprotju s sabo in svojim srcem.

To da ugajamo nekomu drugemu, nam je bolj pomembno kot to, da delujemo skladno s sabo. Da ustrezamo drugim, nam je bolj pomembno kot to, da ustrezamo sebi.  A moramo vedeti, da s tem, ko nekomu drugemu na silo rečemo "ja", sebi s tem rečemo "ne". S tem opeharimo sebe. In če mislimo, da takšno delovanje ne bo imelo dolgoročnih posledic na nas, se motimo. Takoj, ko ravnamo v nasprotju s sabo, v sebi začutimo pritisk in tesnobo. Naša duša nas nemudoma opozori. Bolj kot se prilagajamo in podrejamo drugim, bolj v nas rasteta frustracija in nezadovoljstvo. Potlačena energija, vse, česar ne upamo izraziti, vsaka situacija, ko se ne znamo postaviti zase, se nalaga v našem telesu in povzroča škodo.

Ljudje, ki so nagnjeni k temu, da vedno zadovoljujejo druge, postanejo sčasoma tudi vedno bolj nevrotični in osorni. Njihovo ugajanje ni brezpogojno, ampak želijo nekaj v zameno. Želijo, da jim dajo ljudje potem za njihovo požrtvovalnost priznanje, da so jim hvaležni in da jih vidijo kot dobre ljudi. To, da si pridobijo ljubezen drugih ljudi, je primarni namen njihove pretirane ustrežljivosti. Če tega ne dobijo v zameno in če imajo občutek, da se njihove "ustrežljivosti" ne ceni dovolj, lahko postanejo hitro zelo nejevoljni in očitajoči. Postavijo se v vlogo žrtve, v smislu; "Poglej, kaj vse sem naredila zate, ti pa mi tega ne vračaš! Niti hvala mi niso rekli !" Mečejo nam naprej svojo požrtvovalnost in nam povzročajo slabo vest.

Ne zavedajo pa se tega, da se sami prostovoljno razdajajo in žrtvujejo, čeprav jih v to nihče ne sili. To delajo sami sebi, ker ne vidijo možnosti, da rečejo "ne" in ker jih v to silijo podzavestni vzorci delovanja. So žrtev samih sebe. Ljudje ne znajo reči "ne" predvsem zaradi tega, ker so bili za ugajanje v preteklosti ali otroštvu nagrajeni. Ker so jih starši vzgajali tako, da so dobili ljubezen in potrditev samo pod določenimi pogoji. Pod pogojem, da so naredili tisto, kar jim je bilo naročeno, da so bili pridni in poslušni. Morda so odraščali v toksičnem okolju, kjer starši niso znali sami poskrbeti zase ali so bili čustveno nestabilni in so se že kot otroci ves čas morali ukvarjati predvsem s potrebami svojih staršev, namesto da bi se oni z njihovimi. Na primer, so se spraševali; kaj naj naredim, da mamica ne bo jokala, kaj naj naredim, da oče ne bo jezen?

Na ta način se naučijo, da potrebe drugih ljudi postavljajo pred svoje. Da so tudi kasneje v življenju hipersenzibilni za počutje in razpoloženje drugih in da so lahko ok samo, če so drugi ok. Od tega je odvisna njihova sreča. Če želimo to premagati, je seveda pomembno, da se zalotimo, ko iz navade in želje po ugajanju sebe zapostavimo in nekomu drugemu ugodimo. Ko ne znamo postaviti mej in nam gre beseda "ne" težko iz ust, vedno predlagam, da od začetka uporabite strategijo odgovora z zamikom. 

Če nas nekdo prosi za uslugo in nam je to osebo nerodno zavrniti, ne odreagirajmo na avtopilotu, ampak si dajmo čas, da premislimo in se poglobimo sami vase. Da se vprašamo, ali si to res želim narediti, ali je to res skladno z mano? Namesto da takoj nekaj izstrelimo, recimo: "Ti javim čez 20 minut, ko pogledam svoj urnik," ali "Ti sporočim jutri, samo da nekaj preverim." V tem času bomo lahko jasno zaznali, kaj zares čutimo, in se odzvali bolj zavestno. Ko se ponovno slišimo s to osebo, se bomo že psihično pripravili na to, da rečemo "ne". Drugače nas bo naš refleksni odziv vedno znova prehitel. S tem pa dobimo nekaj manevrskega prostora, da odreagiramo drugače, in to je zelo pomembno.

"Ne" za druge je včasih "ja" zate. Ljudje te za to ne bodo cenili manj, ampak bolj.