Če bi vprašali ljudi, ki me dobro poznajo, bi rekli, da sem sicer od nekdaj odprta za novosti, nerazložljive stvari in vse tisto, kar odstopa od tega, kar so nam v glavo vcepili že kot otrokom, a vendar priznam, da o angelih nikoli nisem posebej razmišljala. Vse se je spremenilo pred letom dni, ko sem po težjem življenjskem obdobju vsepovsod začela opazovati enake številke. Te so bile navadno trikrat ali celo štirikrat ponavljajoče, torej 1111, 333,  888 in tako naprej. Ko se je to dogajalo nekaj tednov, številke pa so se pojavile celo na najbolj nepričakovanih mestih, sem se odločila, da stvar raziščem. Takrat sem prvič naletela na angelska sporočila, ki naj nas bi opozarjala, da so naši osebni angeli vedno blizu nas, hkrati pa nam s temi številkami nekaj sporočajo. Na spletu obstajajo številne strani, ki te številke in sporočila razkrivajo, a ko so tedni in tedni minevali, številke in čudna naključja pa so se še vedno ponavljala, se vse bolj nisem mogla otresti občutka, da mi nekdo želi nekaj sporočiti.

V tem obdobju sem v svojem življenju vnesla lepo število sprememb, prvič v življenju sebe postavila na prvo mesto in se torej posvetila predvsem sebi. A kljub temu sem nastopila precej sovražno, ko sem na spletu opazila medije, ki naj bi se bojda lahko povezali s tvojimi duhovnimi vodniki. Priznam, da se mi je zdelo to nekaj najbolj za lase privlečeno, kar sem kdaj slišala, nisem mogla verjeti, da dejansko obstajajo ljudje, ki plačujejo za takšne neumnosti, a po drugi strani so se naključja v mojem življenju nadaljevala. Morda so bila res zgolj to: naključja. A ko se po več mesecih preprosto nisem mogla otresti občutka, da nekaj moram slišati, da mi nekdo nekaj mora sporočiti, sem tudi sama ugriznila v (kislo) jabolko in se naročila k enemu izmed certificiranih medijev. Ob tem sem se počutila kot največja hinavka, saj sem poprej v družbi prijateljic brez težav razlagala, kako je to velik larifari, ko sem se odločila, da poskusim tudi sama, pa sem seveda to storila, brez da bi komu povedala. A odločila sem se, da najprej pridobim izkušnjo in jo potem podelim z ostalimi.

Ko je prišel veliki dan, sem se odpravila k mediju, ki me je sprejel v prijetno opremljenem studiu in mi sprva skuhal čaj. Ob skodelici me je korak za korakom vodil, kako bo videti najino srečanje. Povedal mi je, da bova začela s krajšo meditacijo, da se sprostiva, nakar se bo povezal z mojimi angeli. Ti naj bi torej govorili skozi njega, sama pa naj sprva molčim, saj ti najprej začnejo z uvodnim sporočilom – prav tistim, ki ga obvezno moraš slišati. Ko te nagovorijo, je tudi čas, da postaviš svoja vprašanja. 

Po tej izkušnji sem se spraševala, ali sem morebiti storila napako, ko sem mediju povedala, zakaj sem prišla in s kakšnimi težavami sem se soočala, saj bi bilo zagotovo zanimivo izvedeti, kakšna sporočila bi dobila, ko oseba nasproti mene o tem ne bi vedela nič. A vendarle sem bila nad povedanim presenečena. Dobra ura sporočil je hitro minila, po odhodu pa mi je glava brnela. Še pred odhodom mi je medij povedal, kako se je počutil sam, kaj je bilo angelom pomembno, da slišim in kako so se postavili v vrsto, da mi vsak preda svoje sporočilo. Odšla sem spremenjena, verjela sem.

Po odhodu sem se vrnila domov in skušala čim manj razmišljati o celotni izkušnji, saj sem želela, da jo predelam organsko in se ne ukvarjam z njo. Medij je prav tako spodbujal idejo, da seanso posnamem, saj je informacij ogromno in si lahko na tak način vse ponovno zavrtim in morda slišim kaj novega oz. sem pozorna na kaj, kar mi je prvič ušlo. A če sem že na avtobusu na poti domov razmišljala, da bi si nadela slušalke in vse še enkrat poslušala kar tam, se je potem ta želja umirila. Odločila sem se, da ne prehitevam časa in da bom seanso ponovno poslušala, ko bom začutila, da jo moram slišati, predvsem pa takrat, ko bom sama in bom imela dovolj časa.

Tako se je zgodilo, da sem besedam ponovno prisluhnila šele po dveh mesecih. Tega sem se veselila, spet sem čutila tisto prijetno napetost, pripravila pa sem si celo beležnico, da vanjo zapišem vse, kar se mi je zdelo pomembno, in da imam naslednjič, ko potrebujem kakšen nasvet ali se mi bo zdelo dobro, da sporočilo slišim ponovno, to takoj pri roki. In takrat me je zadelo razočaranje.

Ko sem vse poslušala še enkrat, se mi je zdelo vse precej hladno in neosebno. Ko v živo poslušaš sporočila v toplem in umirjenem okolju, po meditaciji, ko prisluhneš besedam, ki naj bi jih pošiljalo prav tvoje duhovno vodstvo, si tako pod adrenalinom kot hkrati čudno pomirjen. A ko so mi zdaj prek telefonskega zvočnika odmevali glas in besede, je bilo vse to brez pomena. Zdelo se mi je, kot da poslušam zgolj enega izmed brezplačnih videov na temo, kako se sprostiti ali najti samega sebe – takšnega, kakršnih na spletnih platformah danes najdete na tisoče. Ko si v tistem varnem okolju, se ti zdi, da je vse res, da skozi medij res govori nekdo, ki te najbolj pozna in te spremlja že vse življenje, a ob ponovnem poslušanju sem ugotovila, da je večina stvari tako splošnih, da ugotoviš – ko si sam in miren – da veljajo za večino ljudi. Moji izpiski so obsegali skoraj tri strani, med njimi pa praktično ni ene alineje, za katero bi lahko rekla, da gre za globoko osebno stvar, ki izvira iz moje duše. Morda sem pričakovala preveč, morda sem si zgolj sama stvar predstavljala drugače, a še vedno verjamem, da bi slišane besede vendarle morale biti bolj osebne, da bi morale biti v skoraj 75 minut dolgem monologu mojega najbolj osebnega vodstva besede, nasveti in uvidi, ki jih poznam jaz. 

Ali mi je žal, da sem šla? Ne. Tistih nekaj deset evrov je kljub vsemu majhna cena, kot pa da bi se ves čas spraševala, kaj bi se zgodilo in kaj bi izvedela, prav tako pa sem zagotovo tako vsoto denarja zapravila že za marsikaj bolj neumnega. Tudi sami nasveti kljub vsemu niso slabi, čeprav bi se jih morali držati vsi in jih imam zdaj tudi večkrat v mislih ter jih upoštevam. 

Kljub vsemu pa se nisem vrnila v svojo trdo lupino nejevernega Tomaža. Še vedno verjamem, da nad nami res obstaja nekaj in nekdo, ki bdi nad nami, prav tako sem opazila, da so se v tednih po mojem srečanju z medijem po skoraj letu dni nenavadna naključja in pojavljanje številk nehale. Veliko bolj mirno sem zaspala, s čimer sem imela prej precej težav, prav tako sem za seboj pustila misli, ki so me obremenjevale in mi niso dajale nič dobrega. Morda gre zgolj za drugačno vrsto terapije ali meditacije, s katero dobiš toliko, kot si pripravljen vložiti sam – pa ne v finančnem smislu – hkrati pa se sprašujem, kako bi bilo, če medij razen mojega imena o meni ne bi vedel popolnoma ničesar.

Gre za osebno izkušnjo bralke in ne odseva mnenja uredništva. Ime hranimo v uredništvu.