Izhod iz cone udobja: Kako premagati stres in najti veselje

Ljudje, ki vlagajo vase in svoje znanje, vedno sami sebe potiskajo v rast in napredek. Zato je biti v coni udobja nekaj, kar je skoraj sporno in nezaželeno. Mentaliteta, da si lahko vsak dan boljši, kot si bil včeraj, nam daje občutek, da nikoli ni dovolj. Priganja nas, da se silimo v nove izzive, čeprav morda čutimo, da na to še nismo pripravljeni.

Treba je iti naprej, treba je zmagati, se boriti, tekmovati, dosegati in zmagovati, ker je to znak rasti, dobrega mindseta, discipline in močne volje. A pri tem pozabimo, da ima vsak človek svoj ritem in da ima tudi naše telo svoje omejitve. Primerjamo se z drugimi in opazujemo njihove uspehe na družbenih omrežjih, zato postanemo do sebe še bolj strogi. Tudi mi bi radi dosegli več, tudi mi si želimo uspeti in biti boljša različica sebe, zato segamo po visokih ciljih.

Dokler se ne zadušimo pod njimi, ker postanejo pretežko breme. Ko morda dosežemo enega od teh ciljev, izstopimo iz cone udobja, a ko se to zgodi, nismo srečni. Na koncu smo izžeti in prazni, nato pa se sprašujemo, zakaj, če smo naredili vse prav?

Ja, naredili smo vse, kot bi morali, ampak smo se pozabili vmes poslušati. Sreča pride, ko uživamo v procesu in smo skladni s sabo. Če zaradi pritiska stopimo iz cone udobja, ne pomeni, da bo temu takoj sledila sreča, če smo s tem preobremenili svoje telo. Vse naredimo, ampak naredimo iz adrenalina in preživetvenega mehanizma, zato v tem stanju ne moremo čutiti niti ugodja in veselja. Samo skakanje iz enega "moram" v drugega ne prinese zadovoljstva, zadoščenja in občutka, da smo ponosni nase.

Izziv mora biti ravno prav stresen in nov, da ga še obvladamo in lahko prek tega rastemo. Če je večji, to ni več izziv, ampak problem, ki ga naše telo dojame kot nevarnost. Zato telo sproži svoje preživetvene strategije in gre v "beg ali boj" odziv na stres. To pomeni, da se upočasnijo druge telesne funkcije, zato naši vitalni organi ne dobijo dovolj energije, ker gre vsa v mišice in čutila. To na dolgi rok pomeni, da bo stres prevelik.

Določiti je treba mejo, ko nam to, da gremo iz cone udobja, kljub strahu, povzroča še določeno mero veselja in navdušenja. Takrat to pomeni, da gre za zdrav izziv. Ko nam ob misli na novosti poskoči srce in se nam prikrade nasmešek na obraz, čeprav nam to hkrati predstavlja neznan teren in nismo povsem prepričani vase. V tem primeru bomo osebnostno rasli.

Če pa bomo začutili ob tem, da gremo iz cone udobja, samo občutek bremena in dolžnosti, potem to ni zdrav izziv, ampak je težava. Težava, ki jo želimo na silo rešiti, ampak nismo še začutili prave smeri. Takrat bo prevladal stres.

Izziv nam mora biti kljub naporom vedno v veselje. En del nas se mora veseliti tega, da postajamo boljša različica sebe in premagujemo strahove. Če te prijetne vznemirjenosti ni, bomo izgoreli in se izgubili na poti. Zato moramo vedno poskrbeti, da iz cone udobja gremo, ker vemo, da nas zunaj tega čaka nekaj dobrega, četudi tvegamo. To je naša intuicija, ki nam govori, da se splača, kljub strahu in negotovosti.

Daje nam neko notranje vedenje, ki ga je težko pojasniti komu drugemu, ampak mi preprosto sledimo tistim metuljčkom v trebuhu, ki nas vlečejo naprej. Zaradi tega zmoremo in vztrajamo, tudi ko se vsem drugim zdi nemogoče.

Najprej mora biti vizija in notranji klic, da bo prevladal nad strahovi in stresom. Stres se bo pretvoril v notranjo moč in na koncu si bomo hvaležni, da smo sledili sebi.

Če pa se silimo in gremo prek cone udobja, kjer na drugi strani ne čutimo metuljčkov in radosti, ampak to počnemo, da se dokazujemo ali tekmujemo, potem na cilju ne bomo srečni. To počnemo v prvi vrsti za druge, ne zase. Zato je tako pomembno, da znamo opazovati, kdaj je stresa več kot veselja, da ocenimo, ali je to še pravi izziv za nas. Takrat se moramo ustaviti in še enkrat določiti smer, ki je bolj skladna z nami.