Kako prenašati kritiko, ki v nas vzbuja občutek manjvrednosti?

Ustavi nas misel: "Kaj pa če?", ustavi nas misel, da nas bodo drugi obsojali ob neuspehu, da bomo izpadli neumni in nesposobni, da se bomo javno osramotili in ponižali, da bodo ljudje izgubili spoštovanje in naklonjenost do nas.

Vse to so strahovi, ki se sprožajo ob misli na to, da bomo javno izpostavljeni kritiki, zato raje ne tvegamo. Ostanemo v coni udobja in ne delamo odločitev, ki bi lahko izpostavile naše napake in našo zmotljivost.

Ampak za ceno razvoja in rasti. Kajti če ne tvegamo neuspeha, ne moremo doseči uspeha.

Zato moramo za voljo uspeha najprej spustiti strah pred neuspehom in kritiko. Pomiriti se moramo s tem, da je to sestavni del življenja.

Kritika in neuspeh sta nekaj, kar v nas sproži stare rane in občutek, da nismo dovolj, da nismo vredni ljubezni. To v nas aktivira občutek manjvrednosti, ki sproži odpor in bolečino.

To v nas spodbudi star evolucijski strah, da bomo izločeni iz skupnosti.

Zato je prvo, kar moramo narediti, da lažje sprejmemo neuspeh in kritiko, to, da se najprej pomirimo sami s sabo in svojimi napakami. To, da nas kritika vrže iz tira, je povezano s tem, da sami nismo integrirali in sprejeli določenih delov sebe in jih še vedno potiskamo v ozadje.

Sami nismo vzljubili svoje človeške zmotljivosti in dejstva, da se učimo skozi proces delanja napak. Smo prestrogi in perfekcionistični do sebe, zato do svojih zmot ne pristopamo z dovolj sočutja in odpuščanja. Zato tudi vsako kritiko vzamemo kot osebni napad in osramočenje. Da lažje prenesemo neuspeh in kritiko, je pomembno, da dobro poznamo in razumemo sebe.

Če ne sprejemamo najprej sebe in tega, kdo smo, takoj ko drugi izpostavijo naše napake in neuspehe, v nas zbudijo soočenje s tem, kar smo potlačili. Če bi svoje napake že prej videli in sprejeli sami, nas to ne bi več tako prizadelo, ker bi bili s tem pomirjeni sami. Lahko bi priznali, da se tega zavedamo, da delamo na tem in se zahvalili za podano mnenje.

Hkrati pa bi ostali mirni, če bi nekdo podal kritiko, ki ni resnična, ker se sami zavedamo svoje resnice in tega, kdo smo. Zato ne bi pustili, da nas definira pogled nekoga drugega, ker smo sami avtentično postavljeni v svoje lastno zavedanje sebe. Tudi, ko nam bi nekdo očital neuspeh, bi sami vedeli, da smo dali vse od sebe in da smo edini, ki poznamo pot, po kateri smo hodili. Ne bi dovolili, da nas sodi nekdo, ki ni hodil po naši.

Kritiko bi lahko vzeli kot nekaj vsakdanjega ali nekaj dobronamernega, neuspeh pa kot en korak bližje k uspehu. Ne bi ga vzeli kot dokaz svoje nezadostnosti, ne bi tega vzeli osebno. Vedeli bi, da kritika pogosto pove več o človeku, ki jo podaja, kot o nas samih. Da ni treba, da si jo jemljemo k srcu, ampak preverimo, od kod in od koga izhaja.

Znali bi razločiti med konstruktivno kritiko in nekonstruktivno kritiko, ki jo samo preslišimo. Sami bi zaupali sebi in svoji presoji, ampak se hkrati lahko odprli tudi za tuje mnenje in poglede. Na ta način bi iz njih lahko rasli in jih do prave mere upoštevali.

Če pa se vmes vmeša užaljenost in ponos, potem ne moremo narediti niti enega niti drugega. Ne moremo videti nevtralno, ampak vidimo vse skozi oči aktivirane bolečine. Zato se potem začnemo pretirano samoponiževati ali braniti. Vse to sporoča, da nismo zares samozavestni, ker nam je kritika prišla tako do živega. Normalno je, da je nihče ne sliši rad, ker smo ljudje, a če jo sprejmemo z dostojanstvom, mirom in gracioznostjo, bomo s tem izkazali zrelost.

Svet danes hitro ocenjuje. Ljudje hitro sodijo. In ravno zato je toliko bolj dragoceno, da se znaš ustaviti in slišati sebe, še preden slišiš vse druge. Ko te nekaj prizadene, se ne sprašuj najprej, ali imajo drugi prav, ampak se vprašaj, zakaj te je to zabolelo. Tam, v tisti drobni točki ranljivosti, je pogosto odgovor.

To je tisto, kar neuspehu daje negativno konotacijo, kajti neuspeh sam po sebi je naravna pot. Je edini način, da se učimo in napredujemo. Je edini način, da spoznavamo sebe in gradimo svojo samozavest. Najlažje jo je graditi skozi uspehe, ampak prava samozavest se skali, ko človek doživi tudi kritiko in neuspeh.

Takrat se izkaže njegova notranja stabilnost in resnična samozavest, ki ni odvisna samo od uspeha, ampak prenese tudi neuspeh. Takrat se res utrdi naš značaj in takrat lahko sežemo k uspehu, ker vemo, da nam niti vmesni neuspeh in kritika ne bosta prekrižala poti, ampak nas bosta ponesla še višje.

Najbolj uspešni ljudje na svetu so tisti, ki so se naučili prenesti zavrnitev. Neuspešni ljudje pa so tisti, ki so zaradi strahu pred neuspehom nehali poskušati. Ravno pomirjenost s kritiko in neuspehom je lastnost, ki človeka naredi uspešnega. Zmagovalec je namreč tisti, ki ni uspel, ampak je še enkrat poskusil.