In je še posebej na mestu v prvih mesecih leta, ko pogosto pademo pod vpliv iluzije in evforije o svežem, popolnem začetku, potem pa se kmalu zavemo, da spremembe niso tako lahke in da se ponavadi ne zgodijo čez noč. Da za njih niso dovolj datum na koledarju, nov planer, nove pajkice za v fitnes, nove afirmacije, ampak je očitno potrebno nekaj čisto drugega. 

Lahko bi rekla, da večina ljudi vstopi v novo leto z velikimi pričakovanji do sebe v stilu "Začel/a bom znova!". In ko ta naš "znova" začne kaj kmalu spet spominjati na "znano", na naše prejšnje napake, vzorce in navade, se v nas pogosto prikrade občutek razočaranja, krivde, slabe vesti in sramu v smislu; "Spet mi ni uspelo ..." To nam vzame še tisto zadnje veselje, zato na tej točki pogosto obupamo in se vrnemo na staro. Napaka!

Samo zaradi perfekcionizma, idealizma in nerealnih pričakovanj ne moremo videti napredka tam, kjer ga v resnici naredimo, zato prehitro obupamo in posekamo drevo, malo preden obrodi sadove. 

Prava sprememba se nikoli ne zgodi izven nas, ampak vedno znotraj nas

In zato, ker smo večplastna bitja, bo tudi to potekalo v plasteh. Dojeli bomo, da smo v resnici na pravi poti, potrebujemo samo malo potrpežljivosti.

Zato imam zate tri nasvete, kako ohraniti motivacijo za spremembo tudi, ko te vse vleče nazaj v staro. Kako jo realistično izpeljati, da bo trajna in temeljna.

1. NE ODNEHAJ PRI PRVEM LISTU 

Sprememba je proces. Kljub temu, da se bo včasih zdelo, kot da smo naredili tri korake naprej in štiri nazaj, ne smemo misliti, da ne napredujemo.

Lao Zi-jeva misel pravi: "Opazuj svoje misli, ker postanejo besede. Opazuj svoje besede, ker postanejo čustva. Opazuj svoja čustva, ker postanejo dejanja. Opazuj svoja dejanja, ker postanejo tvoja navada. Opazuj svoje navade, ker postanejo tvoj značaj. Opazuj svoj značaj, ker postane tvoja usoda." 

To lepo pokaže, skozi kaj vse se mora prebiti sprememba, da se res zasidra v nas. A včasih imamo občutek, da tudi sprememba misli ni dovolj. Tudi, če intelektualno vemo in razumemo, kaj bi bilo dobro za nas, kaj bi morali in česa ne smemo, še ne pomeni, da bomo to lahko tudi naredili v dani situaciji.

Zato, ker se večina naših odzivov pravzaprav dogaja na ravni naših dušnih oz. energijskih zapisov, ki so precej bolj podzavestni in nas silijo v neko obnašanje. Zato "vedeti" ni dovolj. To moramo začutiti in ponotranjiti, da se spojimo z novim. Informacija še ni transformacija, potrebujemo notranjo izkušnjo, ki nas predrugači.

Zavedati se moramo, da če želimo nekaj spremeniti – morda star vzorec razmišljanja, čustvovanja, navado, odnose, destruktivne misli o sebi, prokrastinacijo, dvome, finance – bo to potekalo kot lupljenje čebulnih listov. Šlo bo v več slojih, z več smeri in različnih ravni. Ko bomo že mislili, da smo se znebili največjega in najtrdovratnejšega sloja, bo pod njim še en, ki bo skoraj zlit z nami in pod tem slojem bo še en .... 

Proces spremembe ni linearen, ni kot matematična naloga. To je delo z dušo. Zato pričakuj, da se bo tvoj ego upiral tej spremembi in zate pripravil veliko izgovorov, ki bodo delovali smiselno in logično, da jim boš z lahkoto verjel/a. Tvoj najpomembnejši korak bo vsakič znova premagati ta notranji glas, ki ti govori, zakaj ne. A to ne pomeni, da naslednjič ne bo več govoril. Še dolgo bo vztrajal, samo mi se bomo naučili, da ga prepoznamo, slišimo, ampak hkrati ne upoštevamo.

Ta sprememba ne bo videti kot velik preskok v naši zavesti in enkratna odločitev, ampak kot skupek majhnih, banalnih in vsakdanjih akcij. Ravno skozi to si bo sprememba utirala pot do naše podzavesti. Skozi samospoznavanje, zavestno izbiranje novega in zavestno opuščanje starega. Če naredimo nekaj vsaj malo drugače kot včeraj, je zmaga naša. Vsak trud in odločitev štejejo in se seštevajo. Sledilo bo veliko vzponov in padcev, a edina mantra naj bo: "Ne bom obupal/a." 

Preden nam stvari pridejo v navado, preden jih ponotranjimo, bomo nekaj časa stali z eno nogo noter in z drugo ven. Spremembe niso ostri rezi in popredalčkana poglavja, ampak je sprva kaos in mešanica starega in novega hkrati. "Novo leto, nov/a jaz" je lažna obljuba. Prvi rezultati se bodo pokazali šele po nekaj mesecih, morda celo letih, ampak takrat nam jih ne more nihče vzeti.

2. POIŠČI PROTIUTEŽ STAREMU

Druga stvar, ki jo moramo razumeti, je, da ni pomembno samo, da nekaj spustimo, ampak da to tudi nadomestimo. Da prepoznamo, kaj bi radi spremenili, potem pa najdemo boljše alternative našim dosedanjim prepričanjem, vzorcem, dejanjem, ki nam ne služijo več. 

Težko osvojimo novo, če poznamo samo starega. Zato je zelo pomembno, da na začetku, ko nas bo vleklo nazaj v utečene kolesnice, temu dodamo protiutež. Nekaj, česar se lahko oprimemo. Nekoga, ki nam bo pokazal, da je lahko drugače. Obdati se moramo s stvarmi, ljudmi in aktivnostmi, ki so tisto, kar si želimo. Če želimo več miru, se obdamo s pomirjujočim okoljem, ljudmi in aktivnostmi. 

Obdati se moramo s tem, kar je nam morda tuje, morda celo neprijetno, da se lahko tega učimo, se tega "nalezemo" in subtilno prekopiramo. Beremo, poiščemo duhove učitelje, mentorje, terapevte, ki nam bodo inspiracija, vzor in smerokaz v težkih dneh.

3. NE PRIČAKUJ POPOLNOSTI

Sprememba ni trenutek, kjer bomo lahko začeli še enkrat, od začetka, vse popravili in tokrat naredili popolno. Sprememba je bolj kot popoln obrat, nepopoln napredek v majhnih stvareh. Zato naj bodo le-te realne, izvedljive in razdeljene na majhne dosegljive korake, ki jih lahko že jutri integriramo v svoje trenutno življenje. 

Tako ne bomo več čakali na idealne okoliščine za spremembo, ampak bomo samo začeli. Spremembe se ne bodo dogajale, ko bo vse popolno in mirno, ampak se bodo dogajale med življenjem samim, ko bomo imeli občutek, da je vsega preveč, ko nas bo strah, ko se ne bomo čutili pripravljene. Ker na pravi čas se ne čaka, pravi čas se ustvari.

In tudi če bomo za trajno spremembo potrebovali eno leto, kaj je to v primerjavi s celotnim življenjem? Kaj je to, če bomo zaradi tega potem vse življenje bolj srečni in zadovoljni? Ko bomo pogledali nazaj in pobirali sadove dela in sprememb, si bomo hvaležni. Ker sprememba je vedno vredna in mi smo vredni spremembe. Zato pogumno in nepopolno naprej!

V branje priporočamo tudi: