Globoka bolečina, ki vaju lahko poveže

Včasih je to proces, ki ga bomo preživljali skupaj s partnerjem, včasih že sami, preden smo vstopili v odnos. A v vsakem primeru slej ko prej vpliva na oba. Ustvari čustveno zahtevno situacijo, ki v partnerstvo prinese veliko stresa in občutka nemoči. Če je to nekaj, kar se nam zgodi med samim odnosom, potem je pomembno, da si takrat dajemo čustveno oporo in občutek, "da smo skupaj v tem". Če pa je to nekaj, kar eden od partnerjev ve že prej, pa moramo to na zdrav način transparentno sporočiti čim prej.

Način, kako bomo odprli to temo in jo izrazili, koliko bo vplivala na nas in na našo samozavest, je predvsem odvisen od tega, ali smo sami pomirjeni s tem.

Ko si znamo dopustiti svoj čas za bolečino in žalovanje, bomo to lažje podelili s partnerjem. Lažje bomo vzeli v zakup dejstva, ki jih potegnejo za sabo. Če čustva ob tem potlačimo ali pretirano krivimo sebe ali druge, bomo s tem ustvarili še več negativnih konotacij in se bodo čustva začela vračati na drugačen način. Če sram in krivdo lahko odcepimo od neplodnosti, bomo lahko na to pogledali s svežimi očmi in z več sočutja. To ni naša krivda in neplodnost ni nekaj, česar bi se morali sramovati in kar bi določalo našo vrednost. To je samo en vidik nas samih. Takrat se moramo osredotočiti še na vse druge in jih ne jemati za samoumevne.

V vsakem primeru moramo svojo neplodnost ločiti od svoje vrednosti. Vedeti moramo, da nas to ne določa kot človeka, kot partnerja, kot žensko ali moškega. Vedeti moramo, da je to pomemben dejavnik, ki bo vplival na nas, ampak ne tako velik, da bo diktiral celotnemu našemu življenju.

Ko se moramo spoprijeti s tem, kako bo to vplivalo na naš odnos, moramo vedeti, da je to zunaj našega vpliva in nadzora. Oba morata sprejeti dane okoliščine in se pri tem bodriti. To, kar ne moremo spremeniti, lahko samo sprejmemo, tako neplodnost kot tudi partnerjevo odločitev. Največ, kar lahko naredimo, je to, da v tej situaciji ostajamo podporni do sebe in verjamemo, da se bo izšlo v naše najvišje dobro.

Tako kot je nekomu naš videz všeč in nekomu drugemu ni, tako je tudi to nekaj, kar bo nekdo lahko sprejel, nekdo drug pa ne. Nekdo v tem ne bo videl težave, za nekoga pa bo težava nepremostljiva. Odvisno je od njihovih prioritet in vrednot. Nikakor pa ne smemo pretirano generalizirati in si v domišljiji delati zaključkov, ampak moramo raje vprašati in preveriti to, kar ne vemo in nas zanima. Odprto moramo govoriti o svojih pričakovanjih, razlogih in potrebah.

Seveda je pomembno, da se najprej pogovorimo o alternativnih možnostih in rešitvah. Ali je to samo prehodna faza ali je dokončna diagnoza? Kako daleč je kdo pripravljen iti, da to spremeni? Ali je sploh mogoče ali povzroča že preveliko stransko škodo? Tu se moramo poenotiti in razumeti omejitve drug drugega, če bomo v proces iskanja rešitev šli skupaj.

A kakorkoli se odločimo, to ne more biti narejeno s čustveno brezbrižnostjo. To je tema, kjer moramo izbirati besede in ostati čustveno občutljivi. Tu moramo sami znati govoriti o sebi in poslušati partnerja. Vprašajmo, s čim partnerja lahko najbolj podpremo v teh trenutkih, kaj potrebuje od nas, česa ga je najbolj strah, kako to doživlja, kako se lahko skozi to bolj povežeta ... To je situacija, kjer bomo morali večkrat skozi iste pogovore in nikoli nam ne smejo biti odveč. Le tako dosežemo občutek varnosti in zaupanja, ki ga takrat lahko izgubimo. Vsak bo potreboval drugačen način izkazovanja ljubezni, vsak bo potreboval drugačne besede in bo občutljiv na druge stvari, zato je to individualno pogojeno in se moramo specifično prilagoditi osebi.

To je tema, ki jo moramo odpreti, ko smo mirni, in nasploh dobro presoditi, ali smo sposobni dati podporo na tej poti. Če čutimo, da tega ne zmoremo, je bolje, da to povemo, kot da se čustveno izklopimo ali to izražamo s pasivno agresijo, kot da se žrtvujemo, potem pa to očitamo. Tu je pomembno, da govorimo svojo resnico in spoštujemo partnerjevo, pri tem pa ostanemo čustveno dostopni in občutljivi, ker lahko neprevidne besede in dejanja pustijo globoke rane.