Ta ženska nikoli ni želela, da bi se druge ženske zaradi nje počutile nesigurno, a si vse to očita. Ni želela, da moški prestopijo njene meje, a vseeno misli, da je sama kriva.

Zato se pomanjša in skrije. Zato jo je sram ponosno nositi svoje telo, zato zakrije svojo lepoto. Zato zapre svojo magnetičnost, svoj žar, svoje zadovoljstvo, svoj smeh, svojo ljubeznivost. Vse, kar je pomembno za žensko. Noče biti razlog za težave, noče biti tarča nevoščljivosti, noče biti opažena. 

Ko nase prevzema odgovornost za tuja čustva, nase naprti tujo prtljago in si s tem odvzame svojo moč. Sama se oropa dobrega počutja.

Pomisleke, ki jih imajo drugi o njej, sprejme za svoje. Dovoli, da jo določajo njihove definicije. Tudi sama misli, da če je zadovoljna in privlačna, to pomeni, da bo drugi speljala moža, da je škodljiva in preračunljiva. Da to pomeni, da je vzvišena ali plehka. Da to pomeni, da si jo lahko njen moški podredi in lasti, da ne bo preveč privlačna drugim. A nič od tega ni res, nič od tega ni njen namen in nič od tega je ne podpira. To so stereotipi, ki so posledica površinskih interpretacij.

Ženska, ki cveti, je inspiracija, ne grožnja. Zadovoljna ženska lahko največ prispeva sebi in drugim.

A mnoge ljudi njena prezenca ogroža in jim kaže ogledalo njihove lastne nezmogljivosti, da se počutijo dobro. Zato nanjo projecirajo svojo frustracijo in ženska postane grešni kozel za vse njihove probleme, na katerih bi morali delati sami. Takrat se razmagneti njena magnetičnost in ženska usahne.

Zato se mora ženska nehati opravičevati, ker je zadovoljna s seboj in vzeti svojo moč nazaj. Mora se nehati pomanjševati in ustrezati drugim za ceno sebe. Mora zavestno vklopiti svoje zavedanje in modrost, ki jo dvigne nad to situacijo in zabriše njen strah. Strah, da bo preveč štrlela iz povprečja. 

Ženska, ki je samozavestna, ve, kaj je njeno in kaj ni. Nase ne prevzema bolečine in nesigurnosti drugih ljudi, ampak igra vlogo zgleda. Zakaj bi se ona pomanjšala, če se lahko drugi dvignejo k njej? Ostaja v svoji moči in plača ceno tega, da nekomu ni všeč. Zna biti sama in samostojna. To ji daje svobodo, da se odloča iz srca, ne iz nuje. Ve, da jo bodo nekateri prezirali in nekateri oboževali, a ostane osredinjena v sebi. Nobene izjave ne vzame osebno, ker ve, da ta več pove o njih kot o njej sami. Ne povezuje tega s svojo vrednostjo. Ve, da jo nosi v sebi. Dvigne ramena in dvigne pogled. Ničesar ne skriva in ničesar se ne sramuje. S svojo držo in zavedanjem drugim sporoča, kje je njena meja. 

Ostaja topla, ljubezniva in sočutna. Ljudem želi dobro. Ni ledena kraljica, ki si z nadvlado in manipulacijo želi pridobiti svojo moč nazaj. Ni ženska, ki mora druge pomanjšati, da sebe povzdigne. Njena edina skrb je to, da naredi vse, kar je v njeni moči, da se počuti dobro brez opravičila in brez podrejanja.

Da si je zvesta in da se čuti. Ker ve, da je to izvor njene moči, ki jo uporablja kot svoje gorivo in strast do življenja. Da ne sme dovoliti, da ji opazke in mnenja jemljejo njeno prezenco.

Moči si ne moremo vzeti nazaj tako, da se trudimo, naprezamo, se dokazujemo, pojasnjujemo in tekmujemo. Ženski ni treba v moško energijo, da bi lahko ohranila in obranila svojo moč. Ženska naj samo v celoti sprejme sebe in si da dovoljenje, da žari brez slabe vesti. Raziskuje, kdo je onkraj strahov, tujih definicij, obrambnih mehanizmov, moralnih načel in pričakovanj. Ko odstrani iz sebe vse, kar ni njeno, pride do svojega bistva, ženske esence.

Te moči ti ne more nihče dati in nihče vzeti, če tega ne narediš sam. Dovoljenje, da si jo vzameš, si moraš dati sama. To je edina moč, ki ti je neodtujljiva.