Po drugi strani pa imajo mnoge ženske občutek, da se jim izteka čas in jih priganja biološka ura. Čutijo pritisk družbe in pričakovanje svojih staršev, da si ustvarijo družino. Če do takrat še niso našle primernega partnerja, lahko spustijo svoje standarde in najdejo nekoga samo zato, da bi lahko postale mame.
Niti pozicija, da je materinstvo za žensko "suženjstvo", niti pozicija, da ji bo samo to dalo smisel, nista najboljši pristop.
Ženska mora v sebi začutiti zrelost in pristno željo po otroku, ki izhaja iz nje same. Otrok ne sme biti samo posledica zunanjih pričakovanj in pritiskov, zaradi česar mislimo, da "moramo" imeti otroka. Hkrati pa otroka ne smemo dojemati kot "motilca" našega življenja, ampak nekaj, kar bo naše življenje obogatilo.
Ženska to naravno in iskreno željo po otroku najlažje zazna v partnerstvu, kjer se čuti ljubljeno in varno. V zdravem odnosu je otrok krona ljubezni med dvema zrelima posameznikoma. To je najboljše okolje, v katerem lahko vzgajamo otroka.
Otrok nikoli ne sme biti sredstvo manipulacije in razlog, da dva ostaneta skupaj samo zaradi otroka. Mnogo parov se za otroka odloči ravno takrat, ko v odnosu škripa. Mislijo, da bo otrok rešil njune težave in zakrpal razpoke men njima. A po nekaj časa, otrok navadno samo še poslabša situacijo.
Če želja po otroku izhaja iz strahu ali potrebe, da nam otrok osmisli življenje, lahko sledi razočaranje. Če se ženska zaradi preganjavice odloči za napačnega partnerja ali to naredi samo zaradi pričakovanj drugih, se po porodu lahko počuti neizpolnjeno in osamljeno. Lahko nastopijo hormonske težave ali poporodna depresija.
Tako mama res pridobi občutek, da se je žrtvovala za družino in to krivdo ali jezo pozneje nehote naprti otroku, ki ni nič kriv.
Zato je tako pomembno, da res začutimo sebe in se vprašamo, zakaj si zares želimo otroka? Da preidemo v stanje miru, kjer se vprašamo ali smo pripravljeni na to poslanstvo? Ali smo pripravljeni opustiti svojo egocentričnost in uživati v dajanju? Ali se lahko odpremo za spremembe, ki jih prinaša to obdobje? Ali smo sposobni spoznati sebe in partnerja v tej novi vlogi? Ali lahko sprejmemo spremembe na svojem telesu?
To ne pomeni, da smo strogo racionalne in gledamo samo na materialne okoliščine (npr. ali smo kupili stanovanje, ali imamo redno službo, ali je fasada na hiši, ali smo odplačali kredite ...), ampak smo pozorne na svojo intuicijo. Tudi če nas nosečnost preseneti lahko v sebi čutimo, da je to pravi čas in da si to srčno želimo, četudi pogoji niso najboljši.
Prav tako pa moramo o tem čim več komunicirati s svojim partnerjem. Vloga očeta je zelo pomembna, četudi so po navadi mame bolj vpete v nego otroka v prvih mesecih. Oče mora biti v tem času izjemna čustvena podpora za mamo, da ona zmore vse to brezpogojno dati otroku. Zato moramo v ta proces zavestno povabiti tudi njega.
Čeprav hormoni naredijo svoje, se ženska brez čustvene podpore v tem obdobju lahko popolnoma izčrpa. Zato je prav, da že tekom odnosa oz. v fazi spoznavanja spregovorimo o tem, kako si predstavljamo družinsko življenje, kakšna mama si želimo biti, kaj si želimo od partnerja, kakšne vrednote imamo v zvezi z vzgojo.
Veliko stvari se seveda pokaže šele pozneje v praksi, veliko stvari pa vseeno lahko uskladimo že prek iskrenega pogovora s seboj in s partnerjem.
Materinstvo morda res ni enostavna naloga, a je nagrajujoča. Zavedati se moramo, da je to najbolj pomembna služba in da jo moramo opravljati odgovorno.
Več o zgornji tematiki pa na portali Bibaleze.si.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV