Od žensk se zahteva ogromno, a ljubezen do sebe ni sebičnost

Vsepovsod slišimo, da moramo biti najboljše na vseh področjih hkrati, da moramo dvigovati uteži dvakrat na teden, meditirati, uresničiti svoje sanje, piti dovolj vode, preteči maraton, imeti zdravo jutranjo rutino, pripravljati zdrave obroke vnaprej, imeti urejen dom, ohranjati svoje prijateljske odnose, biti popolne mame in partnerke, dobre ljubimke, izgledati, kot da smo večno stare 25 let, in ob vsem tem zgraditi še svojo kariero. Vse to zahteva od nas nenehno iskanje ravnovesja in veliko soočanja s stresom, ki ga povzročajo ti pritiski.

Če nočemo biti prestroge do sebe in podleči tem pričakovanjem, je pomembno, da se zavedamo, da imamo lahko vse od naštetega, ampak ne nujno vse naenkrat. Kajti pridejo obdobja, ko se bomo bolj posvetile fizični kondiciji, in obdobja, ko se bomo bolj posvetile karieri, pride obdobje, ko se bomo bolj posvetile partnerstvu, in obdobje, ko bomo bile bolj v vlogi mame – nikoli pa ne moremo biti stoodstotne hkrati na vseh področjih.

Ko to razumemo, se manj obremenjujemo in poskušamo biti "super ženske", ki zmoremo vse. A kljub temu obstajajo načini, da kljub kariernim ambicijam ohranjamo svoje dobro počutje in duševno zdravje. Ambiciozne ženske pogosto spremlja tiha bitka z izčrpanostjo, notranjim nemirom in občutkom, da nikoli ne narediš dovolj. Družba nas uči, da je uspeh odvisen od tega, koliko dosežemo, redkeje pa, kako se pri tem počutimo.

Pomembno je, da potegnemo mejo med delom in zasebnim življenjem. Problem je, da se ne znamo ustaviti, ko telo reče dovolj in pokaže vidne znake utrujenosti.

Ponavadi delo nosimo domov in ga prepletamo z osebnim življenjem. Ves čas imamo občutek, da bi lahko naredili več, da je vse odvisno samo od nas. Da ne moremo spustiti nadzora, nekomu drugemu predati svojih nalog in zaupati, da bo vse urejeno. Ne moremo se oddahniti in si reči, da nas določene obveznosti lahko počakajo. Spremlja nas konstanten občutek "moram", ki nas žene v pretirano delo.

Marsikatera ženska deloholizem opravičuje z mislijo, da bo pozneje našla čas zase, ko bo končno "vse pod nadzorom". A tega trenutka pogosto ni. Telo in um ne čakata na idealne razmere; ko predolgo ignoriramo notranje signale, nas opomnita na svoj način. Ponavadi z nespečnostjo, tesnobo, praznino. Prvi korak do ravnovesja je prepoznanje, da nisi stroj. Da tvoje vrednosti ne določa količina opravljenih nalog, temveč kakovost tvoje notranje prisotnosti. Pomembno je, da se naučimo reči "ne", da lahko sebi rečemo "ja", četudi bomo imele občutek, da bomo koga razočarale.

Zato si moramo določiti natančno isto uro, ko začnemo delo, in uro, ko ga končamo. Tega se moramo nujno držati in razločiti čas za delo in čas za sproščanje. Da delamo, ko delamo, in se sproščamo, ko se sproščamo. Če je to pomešano med seboj, nič od tega ni učinkovito. Prek tega določenega časa za delo ne smemo delati, kljub temu da nismo vsega dokončali. Pojasnimo si, da smo naredili največ, kar bi lahko, in da svojemu telesu zdaj dopuščamo sprostitev. Da nas bo vse počakalo in da nihče ne bo umrl zaradi tega. Počasi bomo telo navadili, da to sprejme, čeprav nam bo najprej neudobno.

Veliko žensk pri poskusu usklajevanja kariere in duševnega zdravja išče popolno formulo, popoln urnik, ki bi vse držal v ravnovesju. Držanje popolnega urnika, organizacije in rutin tako postane v resnici samo še en nov vir stresa in pritiskov, ki nam daje občutek nezadostnosti. Čeprav s tem želimo zmanjšati stres, ga na koncu še povečamo.

Ni se treba rigidno držati istih struktur in rutin, pomembno je, da poslušamo signale svojega telesa in se temu sproti prilagodimo. Ko imamo utrujene oči, ko nas boli hrbet, ko čutimo, da smo izčrpane in raztresene, takrat si moramo vzeti trenutek tišine in narediti nekaj vdihov in izdihov, preden pogledamo v telefon.

Da se po koncu dela zavestno "izključimo" iz ritma nalog in dovolimo telesu, da preklopi v mir. Brez slabe vesti in občutka krivde si damo dovoljenje za počitek. Če to težko naredimo sami od sebe, si pomagamo s tem, da gremo na vodeno meditacijo, zvočne kopeli, v savne, centre spa, na masaže, kjer zamenjamo okolje, ki nas prisili, da se sprostimo. Lahko pa si po delu privoščimo samo kratek sprehod v gozd ali pa športno aktivnost, kot je na primer tenis, v kateri moramo biti povsem prisotne. Takšne stvari moramo preventivno vključiti v svoj urnik, kajti drugače zanje vedno zmanjka časa.

Počitek ni nagrada za napor, temveč temelj ustvarjalnosti in stabilnosti. Prava moč ni v tem, da delaš več, ampak da se znaš pravočasno ustaviti. Učinkovite ženske niso tiste, ki so nenehno zaposlene, temveč tiste, ki znajo prepoznati trenutek, ko morajo reči stop.

Duševno zdravje se ne vzdržuje le z dopustom ali vikendom v naravi, temveč s tem, kako se vsak dan pogovarjamo same s seboj in vsak dan naredimo nekaj zase. Čustvena higiena je pri tem pomembna, da zaspimo z mirno glavo in se ne sekiramo na zalogo. Pomembno je, da imamo osebo, ki se ji lahko zaupamo, se z njo pogovarjamo, se nanjo naslonimo in z njo podelimo svoje stiske.

Ni treba, da smo za vse same, in prav je, da bližnje prosimo za pomoč. Ko smo utrujene, moramo imeti z njimi dogovor, da jim predamo vsaj eno svojo obveznost ali da jih prosimo za pogovor. Vse svoje poslovne probleme moramo znati izklopiti, da se naš živčni sistem sproti uravnava in ni kronično v stresu.

Ko se sodobna ženska nauči poslušati sebe z enako pozornostjo, kot posluša svoje cilje, se začne prava transformacija. Takrat kariera ne postane breme, ampak izraz tvoje kreativnosti in vizije.