Ta glas znotraj nas, ki nas konstantno kritizira, izpostavlja naše napake in nam pravi, da nismo dovolj dobri, je glas našega notranjega kritika. Če lahko ta glas sploh prepoznamo kot glas, smo že na pravi poti. Namreč, samo na takšen način lahko ta glas ločimo od sebe in vemo, da to nismo mi.

Če smo s tem glasom popolnoma združeni in od njega ne moremo narediti distance, potem mu bomo vedno verjeli. Zato, ker je glasen, vztrajen in prepričljiv, se nam bo zdelo, da nam govori gola dejstva. Ampak to ni res. Ta naš notranji glas ima malo opraviti z dejstvi, ker v resnici igra drugačno vlogo.
Naš notranji glas se lahko oblikuje zaradi naših staršev, ki so nas v preteklosti kritizirali. Nek del nas samih to ponotranji, zato na primer glas očeta postane naš notranji kritik. A v resnici so stvari bolj kompleksne. Čeprav se vse to prepleta, so bolj kot na našo dejansko družinsko dinamiko vezane na naše različne notranje osebnosti, ki delujejo kot notranji ekosistem in imajo med seboj odnose.
Ti včasih med seboj sodelujejo dobro, včasih pa zaradi napačnih vlog delajo več škode kot koristi. Naš notranji glas je kljub temu, da je destruktiven in omejujoč, v resnici samo v vlogi našega notranjega zaščitnika. Na nek način dela za nas.

Oblikoval se je zato, da nas ščiti pred bolečino našega najbolj ranjenega dela nas samih. Ščiti nas pred bolečino našega notranjega otroka, ki ni dobil dovolj pozornosti, ljubezni in sprejemanja v zgodnjem otroštvu, zato je oblikoval mnenje, da tega ni vreden.
To je najbolj krhek in poškodovan del nas samih, ki vsebuje največ bolečine in negativnih prepričanj. Okrog tega dela nas se potem oblikuje cela četica naših ranjenih delov sebe, ki so nastali v različnih bolečih situacijah. V njih ostane zamrznjena emocija nekega dogodka, ki je bil v tistem trenutku za nas preintenziven, boleč ali nerazumljiv, zato ga nismo predelali.

Disociirali smo ga od sebe in potisnili v svoje nezavedno. Tam te emocije pridobijo svoje samostojno življenje. V teh emocionalnih vorteksih je poleg emocije zapisan tudi naš odziv na ta dogodek – način, kako smo se pred njimi zaščitili, pogosto z različnimi obrambnimi mehanizmi.
Zato pozneje v življenju v podobnih situacijah, ki nas ogrožajo, ta del naše osebnosti prevzame nadzor nad nami. Zato se odzovemo tako, kot smo se takrat. Želimo se ubraniti pred čutenjem bolečine.

Naš notranji kritik nas konstantno opozarja na naše napake, da zaradi njih ne bomo tvegali zavrnitve in si še enkrat odprli rane nevrednosti. To je tudi vrsta obrambnega mehanizma. Pove nam, da nam ne bo uspelo, še preden poskusimo, zato, da se ne izpostavljamo, samo da ne bi tvegali bolečine. Zato nas ščiti, čeprav za ceno našega razvoja.
Zato moramo glas kritika ločiti od sebe in z njim govoriti kot s svojim notranjim uslužbencem in mu povedati, da smo hvaležni za njegovo pomoč, ampak da bomo zmogli sami. Dodelimo mu drugo nalogo ali ga za začetek samo pošljemo na "dopust". A nikakor ga ne smemo ignorirati ali še bolj sramotiti. Moramo ga opaziti in ovrednotiti.

Moramo mu sčasoma zagotoviti, da obstajajo drugačni načini soočanja z bolečino, in pridobiti njegovo zaupanje, da nas neha za vsako ceno braniti. Šele tako lahko pridemo do izvorne bolečine, zaradi katere sploh rabimo kritika.
Tako nam bo dovolil, da tvegamo in spustimo malo bolečine skozi svoje telo in ostanemo z njo.

Če postopoma s svojim lastnim delom na sebi in s pomočjo terapij ozdravimo svojega notranjega otroka, potem se bomo lažje soočali z zunanjo kritiko, z zavrnitvijo in neuspehom, zato se bo tudi notranji kritik omilil.
Notranjega kritika lahko poimenujemo na humorističen način, da si ga bomo malo lažje predstavljali kot neko osebnost znotraj nas, ki nam je ni treba jemati tako resno. Ko nas začne kritizirati, mu rečemo, da vemo, da nam želi dobro, ampak ni treba, da nas brani na takšen način.

Z radovednostjo ga vprašajmo, kaj misli, da se bo zgodilo, če nas za spremembo ne kritizira? Česa se najbolj boji? Odgovori bodo prišli intuitivno sami od sebe. Tako bomo vedeli, zakaj je takšen, in ga bolj razumeli.
S tem, ko se naučimo poslušati njegove skrite namene, pogosto izvirajoče iz strahu, pridemo bližje srčiki problema. Tako skozi čas zgradimo bolj zaupen odnos s sabo. Tako glas kritika, ki nas je nekoč lomil in ustavljal, lahko spremenimo v tihega zaveznika naše moči, poguma in rasti.

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV