Kdo je Stasha in kaj te osrečuje v življenju?

Poklicno je Staša [Stasha] pravna svetovalka in pisateljica, sicer pa preprosto dekle, ki jo osrečuje raziskovanje sveta, dobri ljudje, glasba, narava, živali, dobri filmi in preživljanje časa s prijatelji ter družino.

Kaj te je navdihnilu k temu, da si napisala knjigo Čarobna knjiga? Zakaj takšno ime?

Napisati svojo knjigo je bila od zmeraj moja želja. Vedno sem pisala raznorazne eseje, članke, zgodbe, pesmi ter tudi gledališke igre. Precej jih je bilo tudi nagrajenih, zato sem imela le še dodatno motivacijo, da pri tem vztrajam.

Zdi se mi, da nas preveč obkrožajo negativne novice in da so na tem področju potrebne spremembe. Zato sem se usmerila v pisanje nasprotja le-tega. Rada imam zgodbe in misli, ki imajo neki globlji pomen. Nekaj, kar ti ostane v mislih še dolgo po tem, ko to prebereš in kar morda spremeni tudi način, na katerega razmišljaš. Vprašala sem se, kaj bi želela povedati ljudem. Kaj bi želela pustiti za seboj. Sama sem tako napisala kakšno zgodbo tu in tam, poznam pa tudi sicer veliko zgodb in lepih misli. Nato sem začela premišljevati o tem, da bi vse skupaj združila v eno tako navdihujočo knjigo, da ponesem to vsebino med ljudi.

Ime »čarobna knjiga« pa zato, ker vsebuje zgodbe in misli, ki imajo lahko na neki način čarobne učinke na ljudi. V pozitivnem smislu, da jim spremenijo življenje na bolje. Tako kot, ko na neko stvar pogledamo z drugega vidika, se zgodi čarovnija.

Kako bi jo opisala oziroma kakšen je njen namen/sporočilo?

Glavni namen knjige je, da ljudem polepša dan, jih navdihne ter pomaga spopasti se s težavami. Da jim odpre um in da na stvari pogledajo kdaj z drugačnega zornega kota. Da sprevidijo, da stvari niso zmeraj, take kot so videti, da opazijo v kaj verjamejo, čeprav še sami v resnici ne vedo, zakaj. Spodbuja, da delamo tisto, kar je prav. Da drugim ne sledimo brezglavo, ampak o tem premislimo.

Namen je navsezadnje tudi ta, da postanemo boljši ljudje. Bolj prijazni, bolj sprejemajoči (seveda pa to ne pomeni, da postanemo predpražniki za druge). Da postanemo sprememba in si tudi drznemo narediti spremembe, ki so potrebne. In da skupaj spremenimo svet na bolje.

Kaj je zate najbolj čarobno v življenju?

Čarobno je že življenje samo. Da nam je sploh dana možnost, da smo tukaj, da živimo (možnosti, da smo se sploh rodili, naj bi bile ena proti 400 trilijonom). V samem življenju sicer, pa je zame najbolj čarobna ta svoboda, da lahko delamo, kar nas osrečuje in da lahko svoje življenje preživimo tako, kot si želimo.

V njej opominjaš tudi na to, da preveč živimo v preteklosti oziroma razmišljamo o prihodnosti. Da premalo živimo v tem trenutku.

Tako je. Tako razmišljanje smo z leti posvojili od vseh, ki nas obkrožajo. Da vedno premišljujemo o vsem vnaprej ali pa da premišljujemo o tistem, kar je že mimo. Da se že vnaprej vznemirjamo za težave, ki jih sploh ni ali pa da konstantno premlevamo stare zgodbe, naša obžalovanja, napake.

Čas tako porabljamo za bivanje v preteklih dogodkih ali pa v skrbeh za jutri, medtem pa zamujamo sedanjost. Moramo si razjasniti, da je preteklost mimo in je ne moremo spremeniti, zato tudi nima smisla zaradi nje skrbeti. Pustiti jo moramo za seboj in iti naprej. Prihodnost pa je neznanka, še bo prišla, in ne rabimo že vnaprej živeti v njej.

Tudi če pogledamo nazaj v svoje življenje – če se spomnimo, kaj vse nas je skrbelo, na primer, pred letom dni. Ugotovimo, da smo večinoma po nepotrebnem zapravljali veliko energije in časa za skrbi, saj se je na koncu vse razpletlo dobro.

Naš čas je omejen. Ne bomo živeli večno. To ni generalka. To je naš prvi in zadnji 'poskus', zato ga moramo že zdaj izkoristiti najboljše kot lahko. Navsezadnje prihodnost ni obljubljena nikomur izmed nas. Vse, kar imamo, je sedanjost, sedanji trenutek, zato moramo uživati v njem.

Se strinjaš, da nam »vesolje« naloži toliko, kolikor lahko prenesemo, premagamo?

Se absolutno strinjam. Na to temo je tudi veliko vsebine v knjigi. Najlažje se je predati. Za to ni potreben nikakršen trud. A prava moč je v vztrajanju, v tem, da gremo naprej, čeprav stvari postanejo težke. In ko se nam zdi, da več ne zmoremo, se moramo spomniti, da smo že prišli do sem. Da nam je do danes že uspelo premagati marsikaj, preseči strahove, zmagati. In da to lahko naredimo tudi tokrat.

Hitro se ujamemo tudi v vsakodnevne skrbi in milijon stvari, ki jih moramo narediti. Kako prekiniti ta vzorec?

Tako, da namenimo temu, kar počnemo popolno pozornost. In tudi, da se bolje organiziramo – da vsak dan naredimo tisto, kar je res pomembno, ter prestavimo (ali odpovemo) tisto, kar ni. Da si ne nalagamo več, kot zmoremo. Pa tudi, da se znamo umiriti, sprostiti in si vzeti čas zase, npr. s sprehodom, telovadbo, poslušanjem glasbe, meditacijo … S čimerkoli, kar nas spravi v dobro voljo.

Se ti zdi, da se prevečkrat zgovarjamo na pomanjkanje časa in se ne zavedamo, da si ga moramo enostavno vzeti?

Menim, da si ljudje vzamejo čas za tisto, kar jim je pomembno in za tisto, kar si želijo. Če z nečim odlašajo predolgo, jim to očitno ni prioriteta, ker za tisto, kar si želimo, si bomo vzeli čas, ne glede na to kako zasedeni smo. Vse ostalo so izgovori. Težava je tudi to, da si časa ne znamo primerno razporediti, se bolje organizirati. Ker ga velika večina zapravlja na stvareh, ki niso nujne (gledanje televizije, porabljanje preveč časa na družbenih omrežjih), ga tudi ostane manj za tisto, kar je pomembno. Globoko v sebi vemo, da si za nekaj preprosto nismo vzeli časa, ker nam to trenutno ni dovolj pomembno.

Problem moderne družbe je tudi, da vedno hlepimo po še več in ne cenimo kar že imamo.

Res je. S tem smo obkroženi povsod, saj se to v naši potrošniško usmerjeni družbi spodbuja. Nekomu, ki ve, da mu nič ne manjka in da ne potrebuje ničesar ''več,'' je težko prodajati. Taka oseba ni idealen kupec. Zato se spodbuja nasprotno; da podvomimo v to, da nam manjka samo še ta izdelek, in potem bomo popolni … in tako naprej. Dobro bi bilo, da se vprašamo, zakaj si želimo tega. Je to res naša želja ali pa je to spet ena izmed tistih želja, ki so nam bile vsiljene, tisto nekaj, kar bi si 'morali' želeti? Si nečesa želimo zaradi pohvale in zato, da nas bodo drugi občudovali? Ker če je tako, da nam je pomembnejše občudovanje drugih kot lastno zadovoljstvo, potem živimo pričakovanja drugih ljudi, ne svojih. In od tega nimamo nič. Prav je in pohvalno je, da se trudimo za izboljšanje svojega življenja na vseh področjih. Ne pa da to postane obsesija, in da zaradi tega nismo več hvaležni za to, kar imamo in da tega ne cenimo. Pravijo, da cenimo, kar imamo šele takrat, ko to izgubimo. A takrat je že prepozno. Naše življenje bi moralo biti dogodivščina, ne pa le obsedena potreba, da dosežemo »vedno več«.

Obenem pa tudi srečo iščemo v napačnih stvareh. Ženske to rade delamo tako, da si kupimo novo oblačilo, ki nas osreči za 5 minut, nato pa občutek mine.

Držim se dobrega nasveta, ki sem ga nekje zasledila: Če si želiš neko stvar kupiti, počakaj z nakupom 7 dni. Če si jo po tem še zmeraj želiš, si jo kupi. Če ne, potem ni bila zares potrebna. Velikokrat kupujemo stvari, ki jih ne potrebujemo. Moramo se zavedati, da stvari kot so obleke, čevlji, torbice, avtomobili …. Vse to prinese le začasno srečo. Taka sreča ne more trajati, ker sčasoma izzveni. Trajajočo srečo je mogoče ustvariti le od znotraj.

Potem pa so tukaj še pričakovanja – izvor večine bolečine in razočaranj v življenju. Sploh v ljubezni. Se mi zdi, da je to predvsem ženska težava?

Mislim, da so previsoka, nerealna pričakovanja izvor bolečine in razočaranj v življenju. Ker če vedno pričakujemo popolnost na vseh področjih, bomo prav gotovo tudi popolnoma razočarani. Kar se tiče ljubezni, pa menim, da je to tudi moška težava, le da tega ne pokažejo tako in o tem ne govorijo tako kot me ženske. Tako so bili po večini tudi vzgojeni.

Po drugi strani pa tudi prenizka pričakovanja, še posebej v ljubezni, lahko naredijo več škode kot koristi. Ker se ljudje, ki imajo prenizka pričakovanja, znajdejo v razmerjih, kjer jih njihovi partnerji ne cenijo in se do njih ne obnašajo primerno. Moramo najti neko ravnovesje, kar se tiče pričakovanj. Da bi pričakovali, da se nikoli ne bomo skregali ali da bo vse v zvezi zmeraj popolno, je nerealno. Ne smemo pa tolerirati tega, da se nekdo do nas obnaša grdo. Ne rabimo se zadovoljiti z nečim, kar ni dovolj dobro za nas. Ceniti se moramo dovolj, da vemo, kdaj je treba oditi, trajno.

Pričakovati, na primer, da nam bo naš partner pomagal, ko ga bomo potrebovali, nas spodbujal pri naših sanjah, nas cenil in bo dober do nas, ni nerealno. In to bi od njega tudi morali pričakovati.

Pravijo, da se najlepše stvari zgodijo, ko najmanj pričakuješ. Se strinjaš?              

Večinoma res. Včasih pa se najlepše stvari zgodijo, ko zanje delaš, se trudiš, si jih želiš, vztrajaš, potihoma pričakuješ in upaš, da se bodo nekega dne realizirale – in potem, ko ti končno uspe, je to nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi.  

Zakaj se nekaterim v življenju ves čas dogajajo lepe stvari, jim gre vse po načrtih ... Drugi pa nikakor ne morejo iz začaranega kroga in privabljajo negativno.

Verjamem, da je vsak sam svoje sreče ali nesreče kovač. Nekateri privabljajo negativno zato, ker so sami negativni, ker se osredotočajo na negativno in se ne potrudijo dovolj, da bi naredili spremembo. Ne moremo se osredotočati na nekaj, kar sovražimo, česar ne maramo in kar nam gre na živce in pričakovati, da bomo privabljali nasprotje tega. To je povsem nelogično. Dokler širimo dvom in negativno energijo, nam nič ne more uspeti. Kako lahko pričakujemo pozitivno življenje, če nenehno le jamramo in nikoli ne naredimo ničesar, da bi bilo bolje? Osredotočati se moramo na dobro. Ker v vsaki stvari se da najti nekaj pozitivnega. In vedno imamo neki razlog, zaradi katerega smo lahko veseli.

Vse se začne z drugačnim razmišljanjem, s tem, da spremenimo svojo perspektivo. Tako se zgodi sprememba. Ker, na primer, to, kar je za nekoga velikanska težava, je za nekoga drugega samo manjši izziv, zaradi katerega si ne dela preglavic. Naj vas to, kar ste, ne ovira pri tistem, kar bi lahko postali. Če je možno za druge, da živijo lepo, je možno tudi za vas.

Še ena težava, ki jo imamo ženske je, da si zapomnimo kritike in slabe stvari, komplimente pa v sekundi pozabimo oziroma jih niti ne znamo sprejeti. Celo nerodno nam je.

Res je. In tudi če jih sprejmemo, nas hitro označijo za 'samovšečne.' Ker če se kritiziramo, je to nekaj povsem normalnega, če pa se pohvalimo in smo zadovoljni s seboj, smo 'naduti' in 'samovšečni.' Nad ženskami se izvajajo raznorazni pritiski, da morajo ustrezati premnogim standardom (tako lepotnim kot drugim) in hitro posvojijo mišljenje, da preprosto niso dovolj dobre.

Zavestno se moramo potruditi, da preprosto pozabimo nekonstruktivne kritike in slabe stvari, komplimente pa si vtisnemo v spomin. Če nam nekdo reče, da smo čudoviti ali da imamo čudovito obleko, mu ne odgovorimo z »eh, ne, to je staro« ali pa z »eh, danes sem grozna« in podobno, ampak se raje zahvalimo. Očitno je, da smo si obleko oblekle zato, ker nam je všeč. Ne rabimo zanikati tega. Če komplimentov ne želimo sprejeti, moramo pri sebi razčistiti, zakaj je tako. Zakaj bi nam bilo nerodno – se morda počutimo nevredne tega komplimenta? Moramo se zavedati svojih kvalitet. Sprejmimo se in se zavedajmo svoje čudovitosti. Vredne smo komplimentov, ki jih prejmemo. In sprejmimo jih, brez da v njih dvomimo. Nenazadnje so nam bili zato tudi dani.

Kakšen je tvoj recept za čarobno življenje?

Bodi dober. Delaj dobro. Obnašaj se do ljudi, kot da so tvoji prijatelji. Delaj to, kar te veseli, ob čem ti zaigra srce. Izpolni si svoje največje želje. Ceni kar imaš, kogar imaš in bodi hvaležen za to. Zavedaj se, da odkritost prihrani čas vsem. Ne delaj si preveč skrbi. Vse težave so le začasne, od njih odnesi nauk. In si prizadevaj za to, da pustiš ta svet za seboj vsaj malo boljši. Ob tem pa seveda ne pozabi kdaj pa kdaj prebrati Čarobne knjige. (smeh)