Že od nekdaj imam težave s spancem. Zelo dolgo nisem znala dati možganov 'na off'. Namesto da bi se umirili, ko sem legla v posteljo, so začeli premlevati na polno. "Najboljši" čas za te stvari pa je seveda ponoči, ko se vse umiri.

Vsi okrog mene so že zdavnaj spali, ko je po moji glavi rojila tisoč in ena stvar. Imela sem dovolj, saj sem bila zaradi nespečnosti na tabletah, ki so me počasi vodile v zasvojenost. Prav tako so mi težave z nespečnostjo povzročale težave še drugje. Odločila sem se za psihoterapijo. Spomnim se dneva, ko mi je terapevtka prvič omenila, da je treba spoznati sebe, svoje potrebe, želje in kdo sploh sem. Tako pa se je začelo. Travma za travmo v zgodnji otroški dobi mi je povzročila veliko škode in to se je zelo odražalo v moji odrasli dobi. Prehitro sem odrasla, saj sem morala prevzeti vlogo starša. Tako sem prevzela skrb za druge, nase pa sem pozabljala.

Zelo pomembno mi je bilo, da sem zadovoljevala potrebe drugih, svojih niti nisem poznala. Ponoči sem velikokrat razmišljala prav o tem, če sem postorila vse, kar je v moji moči, da so drugi zadovoljni, in če mi ni uspelo, me je obdajala slaba vest. Hkrati pa je v meni rasla jeza, saj sem se nekje globoko v sebi zavedala, da zanemarjam sebe. V meni je živela majhna deklica, ki sem jo zanemarjala. Ime ji je Petruška. Živela sem pod hudim pritiskom in nisem se znala sprostiti.

Čeprav je bila tesnoba zame eno najtežjih obdobij v mojem življenju, sem na koncu le prišla do uvida, da je bila prav ona tista, ki me je prisilila v spremembe, v pogled vase in mi je odprla oči. Še vedno rada ustrežem drugim, vendar pa sem danes na prvem mestu jaz sama. Spoznavam se. Poznam svoje potrebe in svoje vrline. Spreminjam se. Zdaj so prioriteta v mojem življenju zdravje, harmonija in ljubezen do sebe. Mnenja drugih zame niso več pomembna, že zelo dolgo ne in sebe sem postavila na prvo mesto.

Tesnoba me je spremljala že celo življenje, vendar sem pred njo bežala. To sem počela z raznimi pomirjevali, uspavali, prenajedanjem in občasno tudi z alkoholom. Vendar me je ta vedno našla in trkala na moja vrata. Vendar si teh vrat nisem in nisem upala odpreti. Raje sem se skrivala za njimi. Tekom dela na sebi sem spoznala, da je nesmiselno bežati pred njo, saj je tu zato, ker me opozarja, da nisem v stiku sama s seboj in da sem pozabila skrbeti za svojega notranjega otročička. Prišla je, ker je bil čas za spremembe, in to temeljite.

Tesnoba je tako postala moja prijateljica, ki me je gnala naprej. Zdaj sem hvaležna za njo. S pomočjo svoje terapevtke sem spoznala tudi to, da je tesnoba prisotna tudi zato, ker nam obrambni mehanizem ne dovoli, da bi se dokopali do potlačenih občutkov. Ta nam je namreč v preteklosti pomagal preživeti v težkih trenutkih. Danes vem, da je treba tesnobo, strah, žalost, jezo in vse neprijetne misli samo sprejeti, ker so tu z namenom in tako kot pridejo, nato tudi odidejo. Dokler pa se boste skrivali, pa bodo samo močneje trkali na vaša vrata.

Prav tako danes vem, da moramo poznati temo, da lahko cenimo svetlobo. Tako danes cenim čisto vsak trenutek, ko sem v stiku sama s seboj, vsako prespano noč, vsako jutro, ko se zbudim spočita in vsak dan, ko mi je uspelo živeti brez bežanja pred neprijetnimi občutki in mislimi. Da, danes ne bežim več. Dihanje pa mi pomaga pri tem, da z izdihom spuščam strahove, z vdihom pa povabim vase pogum in moč.