"Perfekcionizem je osebnostna lastnost, ko posameznik stremi k popolnosti in odsotnosti napak," pravi Sabina Prah, psihologinja, doktorica aplikativnih psiholoških študij, akreditirana kognitivno-vedenjska terapevtka in certificirana učiteljica čuječnosti. A naše napake, nepopolnosti, neuspehi, padci in še in še so prav tako del nas. Nepopolnosti imajo tudi svoje prednosti, medtem ko so takšni in drugačni neuspehi vedno tudi vir novih spoznanj. 

Kdo je perfekcionist?

Perfekcionist ima zelo visoke cilje in standarde osebnega delovanja in se ne sprijazni z ničimer, kar po njegovih merilih ni dovolj dobro, pač pa vztrajno teži k odličnosti. V svojem mišljenju in delovanju je izjemno tog, rigiden, težko tolerira nedoslednost, negotovost, spontanost. Takšna naravnanost do sebe se pogosto odslikava tudi v podobno strogih pričakovanjih do drugih.

Kdaj nas perfekcionizem ovira?

Ne le, da je takšna pretirana zahtevnost lahko obremenjujoča za ljudi, s katerimi posameznik prihaja v stik v delovnem, prijateljskem in družinskem okolju, izjemno obremenjujoča je tudi za posameznika samega. Občutek ima, kot bi bil konstantno pod budnim nadzorom lastnih pretiranih zahtev, zapovedi in prisil ter neizprosne samokritičnosti. 

Togost se odraža tudi v posameznikovem vedenju, kot je izogibanje situacijam morebitnega neuspeha, pretirano vlaganje truda, pretirano preverjanje in popravljanje, odlašanje, neodločnost, iskanje zagotovil in odobravanja, uporaba seznamov in listkov obveznosti. 

Občutek, da ni nikoli nič dovolj dobro, je lahko zelo težek, frustrirajoč in izčrpava. Neredko posameznika ohromi, da ne tvega in se novih izzivov zaradi strahu pred napakami ali neuspehom sploh ne loti, zaradi česar lahko obtiči na mestu in stagnira. 

Sčasoma se lahko razvije depresivna in/ali anksiozna simptomatika. Perfekcionizem je pogost tudi pri motnjah prehranjevanja, obsesivno kompulzivni motnji in nekaterih osebnostnih motnjah.

Kakšna je razlika med zdravim in nezdravim perfekcionizmom? Kako se izraža?

Lahko rečemo, da je perfekcionizem zdrav oz. funkcionalen, kadar nas motivira in spodbuja, da gremo v smeri želenih ciljev, da se za njihovo doseganje potrudimo in jih tako z večjo verjetnostjo dosegamo. Na tak način nas motivira k uspešnosti, odličnosti. Vendar ne za vsako ceno, kot je to značilno za nezdravi perfekcionizem. 

Posameznik z nezdravim perfekcionizmom si postavlja prezahtevne cilje glede na lastne sposobnosti in spretnosti. Od sebe neizprosno pričakuje najboljše in še več, česar ne (z)more doseči, zaradi česar se kritizira, se še bolj trudi in pričakuje od sebe še več. Na takšen način se ujame v zanko neuspešnosti in občutka nesposobnosti, iz katere ne zmore izstopiti in le poglablja svojo stisko. 

Kaj je lahko v ozadju perfekcionizma in kako je z njim povezana naša samopodoba?

Čeprav se lahko zdi, da je perfekcionizem lastnost, ki je cenjena, saj se ponaša z odličnostjo in uspešnostjo, je to pogosto le zunanji vtis. V ozadju se lahko skrivajo prej omenjeni prezahtevni vzorci razmišljanja in vedenja, ki pogosto izhajajo iz temeljnega prepričanja o lastni nevrednosti in/ali nesposobnosti. 

Posameznik lahko s prezahtevnostjo perfekcionizma maskira in kompenzira slabo samopodobo. Vsaka napaka, kritika ali neuspeh ga močno zaboli, saj aktivira čustvo sramu, ki je eno najbolj nevzdržnih čustev, s katerim je težko zdržati. Nanaša se namreč na občutek, koliko je posameznik kot oseba (ne)vreden. 

Kako lahko postanemo manj strogi do sebe in drugih?

Pri preseganju (nezdravega) perfekcionizma se opremo na rahljanje nerealnih, previsokih standardov, zviševanje tolerance za napake ter zmanjševanje časa in energije, ki ga namenimo za doseganje posameznega cilja. 

Tako vse bolj dobivamo izkušnjo, da lahko postopoma opuščamo nadzor in malo po malo na področjih, ki se nam ne zdijo tako zelo pomembna, rahljamo perfekcionizem in se učimo sprejemati dovolj dobro, ki je temelj zdravja in psihičnega blagostanja.