Od kod izvira vaša želja po pisanju, je prisotna že ves čas?

Spomnim se, ko sem imela pred desetimi leti težave s križem in sem hodila k maserki, ki je bila tudi terapevtka. Vedno mi je govorila, naj berem knjige za samopomoč, ampak me to takrat sploh ni zanimalo. Potem pa sem bila na misiji, ko mi je dala kolegica eno knjigo, in tam se je začelo. Tam sem se našla. In takrat sem začela pisati svojo knjigo, a je nisem dokončala. Ni bil še pravi čas. Nato pa sem predlani začutila, da je pravi čas, se usedla za računalnik in tako je nastala prva knjiga.

Pisanje me je veselilo od malih nog in vedno sem imela bujno domišljijo. Tudi pri igri. Mislim, da sem bila v petem razredu, ko sem pisala nek spis ... Zdaj mi gre kar malo na jok, ko se spominjam tega. Takrat mi je učiteljica rekla, da sem pisateljica. Nato sem v srednji šoli dobila nalogo, da pišem o posilstvu ... Napisala sem skorajda roman in tudi takrat mi je profesorica rekla, naj nadaljujem pisanje. Vedela sem, da bom nekoč napisala knjigo, a takrat še nisem imela dovolj samozavesti.

Občutek, ko težke in boleče življenjske preizkušnje preliješ na papir, je verjetno katarzičen.

Res je. Ko zdaj spet preberem svojo prvo knjigo Moje življenjske lekcije, jo doživljam povsem drugače. Veliko mi je dala. A bilo je težko. Ko sem brala svojo prvo knjigo, sem se počutila grozno in hotela sem jo zažgati. Ves čas sem se spraševala, kaj sem naredila. Zdaj pa jo preberem z veseljem. Dala mi je samozavest in naučila sem se sprejemati pohvale. To je bilo zame vedno zelo težko. Ko so ljudje hvalili mojo knjigo, za katero sem pričakovala kritike, sem imela pol leta občutke tesnobe. A sem šla čez to in zdaj mi je lažje.

Kakšno je sporočilo prve knjige?

Prva knjiga je moja življenjska zgodba, njeno sporočilo pa je, da ne glede na to, kakšno otroštvo smo imeli, se moramo zavedati, da tega ne moremo spremeniti in vplivati. Lahko pa vplivamo na sedanjost. In da se. Da se preživeti. Da se izbrati drugo pot. Je trnova in težka, a se da. Na koncu sem sama ugotovila, da je ta pot kljub vsemu lažja kot tista druga. In to je sporočilo knjige. Nad življenjem ne smemo obupati in ne glede na to, kje na dnu se znajdemo, se moramo znati pobrati.

Najhujše je to, ker so ljudje zasidrani v coni udobja in jih je strah neznanega, prihodnosti. Spoznala pa sem še eno stvar. Da imamo obrambne mehanizme pred bolečinami, ki smo jih potlačili v sebi. A te bolečine je treba dati iz sebe. Prvo bolečino sem dala iz sebe pred dvema letoma. Ulegla sem se v položaj fetusa in se zjokala. Tako jaz premagujem bolečino. Potem gremo dalje. Tega se ljudje bojijo, a sploh ni tako boleče.

Svetujem jim, da si poiščejo pomoč. Mislim, da na svetu skoraj ni človeka, ki bi šel čez to lahko sam. To je tako, kot če si človek zlomi nogo. Da bi se poškodba pozdravila, potrebuje zdravnika. In tako, kot se zlomi noga, se zlomi tudi psiha.

Pa smo ljudje že bolj odprti za duševno pomoč?

Vidim, da jih je vedno več, ki se za to odločijo. Jih je pa sram o tem govoriti. Mene ni in to tudi spodbujam. Premalo se govori o tem in glede tega si želim narediti revolucijo.

Se ti zdi, da smo premalo v stiku sami s sabo?

Da, tudi jaz sem bila. In nisem prepoznala svojih potreb in želja. Vedela sem za vse druge, za sebe pa ne. Zdaj sem v stiku sama s sabo, vem kaj hočem in česa nočem. Počutim se svobodno in znam poskrbeti zase. Nekateri mislijo, da je to egocentrično, ampak ni. To je skrb zase.

Ko se ozrete nazaj, se spomnite kakšnega dogodka, izkušnje ali morda obdobja v življenju, za katerega lahko rečete, da vas je največ naučilo? Kljub temu da je bilo morda eno težjih ...

Posilstvo. To je težka tema, čeprav zdaj o njej že lažje govorim. Leta in leta sem se spraševala, zakaj jaz, sovražila sebe in vse druge. Zdaj, ko pogledam nazaj, vedno gledam z vidika, kaj me je naučilo življenje. Takrat nisem poslušala svojega notranjega glasu in naučila sem se, da mu zdaj vedno prisluhnem. Bila sem tudi preveč naivna in zaradi tega danes nisem več tako zaupljiva. Ne opravičujem ga, ampak ga tudi več ne sovražim. Naučilo me je tudi tega, da ima vsak človek svoje tegobe. Po tem dogodku sem dolga leta hotela umreti. Potem pa sem našla svoj smisel, ki je pomagati drugim. In na predavanjih večkrat rečem, pa se morda to sliši absurdno, ampak tako čutim, da sem to očitno morala doživeti, da sem danes tam, kjer sem. Da lahko zdaj ljudem pomagam. Da je to doletelo mene, močno osebo, ki sem to lahko prenesla ... Ogromno ljudem sem že pomagala in zato sem o tem pisala tudi v knjigi. Želim si pomagati ženskam, ker imamo takrat občutek, da smo same. V takšnih trenutkih smo izolirani, pa ne zato, ker nas ljudje ne bi marali, ampak, ker ne vejo, kako se do nas obnašati. In takrat je zelo pomembno, da imaš nekoga, ki te razume in je morda tudi sam prestal isto izkušnjo. Samo pogovor in razumevanje, to je edino kar pomaga. Ker sam sebe obtožuješ, da si ti kriv, in sama nisem imela neke podpore.

In prav zaradi očitkov okolice verjetno marsikatera o tem nikoli ne spregovori ...

Sram te je. Mene je bilo sram priznati, ker sem šla prostovoljno v avtomobil, in zaradi tega sem se krivila. Pa nisem bila kriva. Moja odgovornost je bila, da nisem poslušala svojega notranjega glasu, ki je kričal, naj ne grem v avto. Ni pa moja odgovornost, da se je to zgodilo. Celotna izkušnja me je naučila tudi tega, kako sem močna. Žrtvam posilstva vedno polagam na srce, naj si poiščejo pomoč ... Ker drugače ne bodo mogle iti čez to. Sama sem se najprej zaprla vase, uteho iskala v tabletah in alkoholu. To je bilo bežanje in šele pred nekaj leti sem se soočila s svojo bolečino. Takrat sem dala iz sebe vso jezo, ki sem jo potlačila v sebi.

Kakšen vpliv je imelo to na druge odnose?

Pri meni je bilo tako, da nisem upala reči ne. In velikokrat sem se tepla po glavi, zakaj sem nekaj naredila, če mi v resnici ni bilo do tega. Potem pa se mi je kar naenkrat zgodilo, da v nekem trenutku tega nisem več dopustila ... Zdaj tega ne počnem več in vedno lažje rečem 'ne'.

Napaka, ki jo ljudje na splošno veliko delamo, je tudi ta, da srečo iščemo v drugih ljudeh in zunanjih dejavnikih, namesto v sebi.

To sem počela 39 let in zdaj sem to dojela. Pričakovala sem, da bom našla partnerja in da me bo osrečil. A to ni res. Tako nikoli ne boš srečen. Osrečiti moraš sam sebe. Da pa najdemo to srečo, ki nikakor ni v materialnih stvareh, moramo ugotoviti, kaj si želimo od življenja, kaj nas osrečuje, kaj radi počnemo ... Pa še ena stvar je. Vsi imamo v sebi notranjega otroka. In ko začneš zanj skrbeti, najdeš tisto pristno srečo. Večkrat me kdo vpraša, kako je to videti ... To moraš občutiti. Ko si odrasel človek, a v tebi skače mali otrok. Ko si otroško razigran. In ko ugotoviš, da si ti tisti, ki mora to dati sam sebi, potem to srečo deliš z drugimi. Jaz sem to našla v pisanju, v študiju ...