Najdite svojo moč: Naučite se postavljati zdrave meje

Postavljanje mej je ena tistih tem, ki jih razumemo z glavo, a jih težko živimo v praksi. Vemo, da bi morale znati reči ne. Vemo, da si zaslužimo spoštovanje. A ko pride trenutek, ko bi morale mejo dejansko postaviti, nas preplavi neprijeten občutek. V sebi imamo privzgojen občutek krivde, da je beseda "ne" nesramna, sebična in nevljudna. Da jo bodo ljudje dojeli kot zavrnitev in izdajo. Da bodo užaljeni in jezni. Bolj se bojimo čustev drugih, kot svojih občutkov, ki bodo sledili, ko bomo izdali sebe. Drugim rečemo "ja" in sebi "ne". V ospredje postavimo potrebe drugih in ne sebe. To se zgodi avtomatsko, še preden se zavemo.

Temu pravimo "fawn" response (ugoditveni odziv), eden od odzivov živčnega sistema na nevarnost, poleg bega ali boja, zamrznitve in ugasnitve. Gre za strategijo preživetja, kjer se posameznik pomanjša, prilagodi in ugodi drugemu, da bi ohranil odnos in zmanjšal tveganje zavrnitve ali konflikta. Živčni sistem se nauči, da je varnost pogojena z ugajanjem, ne z avtentičnostjo. To se zgodi v našem telesu, ne v naši glavi. Kljub temu, da vemo, kaj bi radi rekli, živčni sistem naredi po svoje in prehiti naš um. Zato moramo delati na ozaveščanju svojih telesnih odzivov, ne samo na svojih prepričanjih.

V resnici je razlika med pomaganjem po svojih zmožnostih in dovoljevanjem, da te izkoriščajo, zelo jasna. Pomagati pomeni, da daš, ker želiš in ker zmoreš. Ker imaš energijo, prostor in voljo. Izkoriščanje pa se začne tam, kjer daješ iz strahu. Kjer daješ zato, da boš sprejeta, potrjena ali ljubljena. Kjer daješ čez rob svojih moči in potem v tišini pričakuješ, da bo nekdo to opazil in ti vrnil.

V partnerskem odnosu se to pogosto pokaže v drobnih, vsakodnevnih situacijah. Recimo, da se partner navadi, da vedno ti organiziraš družinske obveznosti, skrbiš za dom, usklajuješ urnike. Sprva to počneš z občutkom dolžnosti v smislu "nihče tega ne bo naredil namesto mene", potem pa začneš čutiti utrujenost. Morda celo zamero. On tega ne vidi, ker nisi nikoli povedala, da ti je preveč. Ko končno zbereš pogum in rečeš, da potrebuješ več sodelovanja, te preplavi strah: kaj če bo mislil, da pretiravam, da kompliciram, kaj če se bova potem sprla?

Strah pred razočaranjem drugih je globoko zasidran. Veliko žensk je nezavedno prevzelo vlogo tiste, ki drži stvari skupaj. Ki razume, prilagaja, popušča. Če je okolica zadovoljna, imamo občutek varnosti. Če je nekdo razočaran nad nami, se v nas sproži alarm, kot da je ogrožena naša vrednost in varnost. Ta mehanizem je močan, ker je pogosto star.

Toda odobravanje drugih ne more biti merilo naše vrednosti. Če svojo vrednost merimo po tem, koliko ljudi je zadovoljnih z nami, bomo vedno hodile po tankem ledu. Vedno bo nekdo, ki mu ne bomo všeč, in naša vrednost bo vedno nihala glede na to. Ves čas bo naše zadovoljstvo odvisno od drugih, naša vrednost pa bo varirala glede na tuja mnenja. To pomeni, da naša samozavest nikoli ne bo stabilna in bo prepuščena drugim ljudem.

Zato je del osebnostne zrelosti tudi to, da se nehamo truditi za odobravanje drugih. Kar pomeni, da postavimo meje brez slabe vesti. To morda odbije nekatere ljudi, ki se želijo okoristiti s tem, da mej nimamo, ampak nam sčasoma pripelje boljše, ki nas spoštujejo skupaj z njimi.

Meje niso napad. Niso kazen. Niso znak, da nam je vseeno. So izraz samospoštovanja. Ko rečeš: "Tega zdaj ne zmorem" ali "To mi ni v redu", ne zavračaš dotične osebe, ampak samo dotično dejanje ali uslugo. Poveš le, da trenutno nimaš kapacitet, da nekaj narediš ali da tega ne čutiš. To ne pomeni, da je nočeš ali ne maraš nasploh.

Krivda ob postavljanju mej je pogosto samo odmev starega prepričanja, da moramo biti vedno na voljo. A vsakič, ko kljub nelagodju ostaneš zvesta sebi, se zgodi nekaj pomembnega: začneš si zaupati in se ščititi. In ko si zaupamo in smo si zvesti, tudi odnosi postanejo bolj pristni, ker jih gradimo iz svoje avtentičnosti, ne iz maske.

Na dolgi rok nas ne izčrpa to, da veliko dajemo. Izčrpa nas to, da dajemo iz napačnega razloga. Ko pa začnemo dajati iz polnosti, ne iz strahu, se spremeni vse. Takrat pomoč ni breme, temveč izbira.