Koliko bo razhod vplival na naše življenje, je odvisno predvsem od našega značaja in našega "mindseta" oziroma miselnosti. Hkrati pa na naše prebolevanje vpliva tudi to, kako se je odnos končal in kakšen je bil. Če smo odnos končali s spoštovanjem in razumevanjem, je več možnosti, da bomo to obdobje lažje prestali. Če se je odnos končal nepričakovano ali v čustvenem afektu, je to za nas lahko travmatičen dogodek.

Najtežji pa so razhodi, kjer smo v odnosu izgubili sebe. Če smo v času odnosa ostali zvesti sebi, smo z razhodom izgubili samo partnerja. Če smo smo v času odnosa pozabili nase, smo izgubili dve osebi – sebe in partnerja. To pomeni, da ne vemo več, kdo smo brez partnerja, zato se je v teh primerih najtežje čustveno pobrati in začeti znova. Takrat preprosto ne vemo, kaj radi počnemo in kako naj si organiziramo svoje življenje. 

Če smo bili v odnosu preveč odvisni od partnerja in nezdravo navezani nanj, bomo morali spet poiskati svojo samostojnost. Če smo zaradi fokusiranja na odnos zapostavili svoje prijatelje, svoje lastne hobije in interese, potem je dobro, da vse to po razhodu spet obudimo. Če smo v odnosu pozabili na svoje čustvene potrebe in svojo lastno vrednost, potem bomo morali spet dvigniti svojo samozavest.

Po razhodu se moramo osredotočiti nase. Na to, da se še enkrat spoznamo. Da se vprašamo: "Kdo sem jaz, brez partnerja?" In to je proces, ki zahteva delo na sebi.

Najboljše je, da razumemo, da je vsak odnos izkušnja, ki nas je obogatila. Da razhoda ne jemljemo kot neuspeh, ampak kot del življenja. In če želimo oplemenititi težke izkušnje v svojem življenju, se moramo iz njih učiti. Potem moramo svojo bolečino sprejeti kot spodbudo za spremembo in osebnostno rast.

Prebolevanje bo tako kot pri smrti bližnjega potekalo v fazah. Tudi tukaj gre za to, da izgubimo osebo in moramo to čustveno predelati. Te faze ne bodo vedno potekale v istem vrstnem redu, ampak se bodo včasih prekrivale in izmenjevale. Za vsako fazo so značilna določena čustva in miselnost. Ponavadi se najprej znajdemo v fazi zanikanja, potem idealiziranja in občutka krive, potem v fazi jeze in vloge žrtve, potem v fazi žalosti in depresije in šele kasneje pridejo faze, za katere je značilno sprejemanje in učenje ...

Skozi spopadanje z vsemi čustvi, ki se v nas zbudijo po razhodu, se lahko ogromno naučimo o sebi. Na ta način spoznamo, da imamo v sebi več moči, kot smo si morda mislili. Ravno takrat, ko ostanemo sami, se naučimo stati sebi ob strani in zaupati vase. Skozi to lahko razrešimo svoje travme iz preteklosti in premagamo svoje največje strahove. Na primer strah pred samoto ali zapuščenostjo, ki se pogosto aktivira po razhodu. Ko to premagamo, postanemo močnejši in v nov odnos vstopamo svobodnejši. 

Seveda pa je pomembno, da si za to vzamemo čas in ne iščemo bližnjic, kot so zabave, nova zveza, nakupovanje, čustveno prenajedanje ... Kajti čustev tako ne predelamo, ampak jih samo potlačimo v svojo podzavest. Tako vso prtljago nesemo v naslednji odnos, kjer se bo ponovno sprožila.

Zato se takrat poskusite raje obkrožiti s spodbudnimi in pozitivnimi ljudmi, ki vam lahko dajo varen prostor za te procese. Takrat ne rabite ljudi, ki vas obsojajo ali spodbujajo vaše nezdrave odločitve, ampak nekoga, na kogar se lahko oprete in ki vas posluša. Ki vas zna podpreti, hkrati pa tudi postaviti na realna tla, ko je to potrebno.

Če takšnih ljudi nimate, se pogovorite s terapevtom, berite knjige, poslušajte podkaste ali spletne programe na temo prebolevanja. Na ta način boste našli smerokaz in podporo v tem težkem obdobju. Ni treba, da skrivate svojo bolečino. Raje jo izkoristite za napredek in za ta razhod boste enkrat hvaležni.