Notranjega glasu v resnici nikoli ne moremo povsem utišati in vedno nam nekaj pripoveduje, a včasih mu ne posvetimo dovolj pozornosti ali pa mu nočemo zares prisluhniti. Gre za občutek, ki ga lahko sami okrepimo s svojimi življenjskimi lekcijami, sočasno pa vključuje vse naše potrebe, želje in vrednote, ki so nam pomembne. Zakaj mu ne moremo zaupati, še posebej v situacijah, v katerih se mu pridružujejo neprijetna čustva? In če jih želimo samo pospraviti nekam na podstrešje, vse le za to, da bi jih skrili tudi pred seboj, bo naš glas  postajal vse tišji, a še vedno nam šepeta, kaj bi morali v resnici narediti. Naša odločitev je, ali ga bomo upoštevali ali ne, ko smo izgubljeni, zmedeni ali se znajdemo na razpotju, a vseeno mu lahko vsaj prisluhnemo, kaj nam ima za povedati, medtem ko sebi tako radi lažemo oziroma si prevečkrat govorimo ravno nasprotno. 

Nekaj me moti, a me ne bi smelo

Prvi zmenki in sladke besede, ki znajo tako opojno zveneti, ko se želimo predstaviti v najboljši luči zaradi takšnih in drugačnih namenov. Priznajmo si, da so začetki večkrat zelo lepi, a se kasneje lahko zgodi, da ni vse tako lepo, kot smo mogoče hoteli verjeti. In celo pomislimo, da smo pravzaprav že prej vedeli, da nekaj ni v redu, a smo vseeno to spregledali. Kako, da nismo videli vseh rdečih alarmov, ki so vztrajno nagovarjali naš notranji glas, da ta oseba ni prava za nas? Na tem mestu se moramo vprašati, ali smo sploh hoteli slišati to, kar nam govori, ali smo ga raje utišali, da nas ne bi oviral pri uresničenju naših neizpolnjenih sanj o veliki ljubezni, po kateri hrepenimo. In prav tukaj najbolj oviramo sebe, če pozabimo na to, da je pomembno, s kom vstopamo v odnos, saj je od tega tudi odvisno, ali se bomo dejansko približali temu, kar si nekje v sebi tako močno želimo. 

Vseeno me ima rad, čeprav se tako vede do mene

Odnosi, ki jih vzpostavljamo z drugimi, veliko razkrivajo o nas. Vsakemu se lahko zgodi, da se znajde v toksičnem razmerju, a vsi ne bodo v njem tudi vztrajali. Kaj nas zadržuje, da ostajamo v zvezi tudi takrat, ko naš notranji glas že skoraj kriči, da nam to ne ustreza, nas boli in smo nesrečni. Razlogov je lahko več, a to ne pomeni, da nam notranji občutek izkrivlja resnico, ampak si jo mi sami z opravičevanjem tega, kar slišimo: Da ni tako grozno, da boljšega ne moremo imeti, smo preveč občutljivi, zahtevni, mogoče celo nori in podobno ter da bi morali biti srečni, da nas sploh ima kdo rad. Pa nas ima? Ali nam z dejanji kaže čisto nekaj drugega, s čimer se ne upamo soočiti, in sicer da to res ni v redu in da si moramo malo bolj zaupati. Lahko imamo lep odnos s problemi, ampak težek, toksični odnos je nekaj povsem drugega. Spremembe nikoli niso lahke in čeprav vemo, da bi jih morali narediti, se jim včasih na tak način raje izognemo, ker preprosto nočemo slišati.  

Spremenil se bo, ker ve, da je to narobe

Že res, da se ljudje lahko spremenimo, ampak če si tudi to sami iskreno želimo. Marsikdo si zasluži drugo priložnost, a če gre za tretjo, četrto ali peto, ali mu bomo še naprej verjeli bolj kot našemu občutku, ki nam pravi, da se v resnici noče ali ne želi spremeniti in se tudi ne bo? In zakaj bi se, če smo pripravljeni tolerirati v nedogled, ker smo se mogoče kot otroci naučili odpuščati osebam, od katerih smo bili odvisni in smo jih morali imeti radi ne glede na vse? Takrat smo bili nemočni in nismo imeli izbire, ampak danes jo imamo in si lahko sami izberemo osebe, ki jim ne bo treba vedno znova oprostiti. 

Saj bo bolje, samo potrpeti moram  

Prav gotovo je eden bolj pogostih stavkov, ki ga slišimo "Saj bo bolje", in tudi bo, a če bomo sami kaj prispevali k temu. S tem, ko ostajamo na enakem mestu, si namreč tudi odvzamemo priložnost, da bi bilo naše življenje lepše in boljše ter da bi končno našli to, kar smo pravzaprav vedno iskali – pravo ljubezen, najprej do sebe. 

Torej prisluhnite svojemu notranjemu glasu, ki vam govori, da zaslužite več in naredite nekaj za to.