Morda tega nisi nikomur priznala, ampak tvoje misli so podivjale in odplavale v prihodnost. Sanjarila si v postelji in razmišljala o tem, kaj če je on tvoj princ na belem konju? Kaj, če bo od zdaj naprej vse samo še lepo?

Kljub temu, da ti je razum govoril, da delaš prehitre zaključke, se tvoja sposobnost idealiziranja ni predala. V oblakih si si že zamislila njegovo osebnost, kam bosta šla na počitnice, kako bo izgledala vajina obletnica ...

Vse to so tvoje želje in tvoja hrepenenja. Vse to bi na vsak način rada videla v moškemu. Vse to bi v tvoje življenje prineslo srečo in ugodje. Tako zelo želiš spremeniti svoje misli v realnost, da na koncu ne veš več, kaj so tvoje misli in kaj je realnost. Svoje fantezije zamenjaš za dejstva in jim v popolnosti verjameš.

A moraš se zavedati, da so to samo tvoje želje in pričakovanja, ki jih projiciraš nanj. Da v resnici nič od tega ne moreš zatrditi, ker tega moškega še nisi zares spoznala. To, kar ti je všeč, ni ta moški, ampak ideja o njem. Zaljubila si se v idejo, ne v človeka.

In zato je tako pomembno, da razlikujemo med iluzoričnim romantiziranjem in med golimi dejstvi. Moramo razumeti, da ne glede na kemijo in spolno privlačnost, ki se je pojavila med zmenkom, to ni dovolj dober kriterij za izbiro partnerja. Da je pomembno, da v začetnih fazah zmenkov ostanemo prizemljeni in ozavestimo svoje idelaiziranje. Da si ne zamišljamo, da tega človeka poznamo in sklepamo, da bil primeren partner z nas. Enostavno za to še nimamo dovolj informacij. 

Človeka v resnici spoznamo šele v različnih situacijah, za kar je včasih potrebno nekaj let. Prav tako ne smemo vedno slepo verjeti "reklami", ki si jo nekdo naredi na prvem zmenku. Seveda je v interesu večine, da se v takšnih okoliščinah prikažejo v najbolj pozitivni luči, kar ne pomeni, da nimajo napak. Obljube ne vodijo vedno do dejanj.

Zavedati se moramo, da smo v fazi zaljubljenosti pogosto zavedeni. S strani svojih lastnih predstav in svojih lastnih hormonov. Ja, tudi naš biološki ustroj, ki je bil v prvi vrsti podrejen reprodukciji človeške vrste, nam ne dela usluge. 

Ko smo zaljubljeni, se v nas aktivira najstarejši del naših možganov, ki je odgovoren za pogon, motivacijo, hrepenenje, obsesijo in nagrajevanje. In ravno iz tukaj izhajajo vsi prijetni občutki, ki so povezani z zaljubljenostjo. A zanimivo je to, da se nam ravno takrat regija v našem prefrontalnem korteksu, ki se je razvila veliko kasneje in je odgovorna za razmišljanje vnaprej in deljenje racionalnih odločitev, ugasne in zniža svojo dejavnost. 

Se pravi takrat, ko smo zaljubljeni in pod vplivom hormonov ne moremo sprejemati racionalnih odločitev. Kadarkoli se pojavijo hormoni nagrajevanja in seksualne stimulacije, se kapacitete za razsodno razmišljanje močno zmanjšajo. Zato se ljudje na podlagi idealiziranja in zaljubljenosti odločimo, da bodo našli skupno pot kljub temu, da živimo na drugih kontinentih, kljub temu, da je nekdo že poročen, da smo različnih verskih prepričanj ... Vse se nam zdi rešljivo, ker takrat nismo sposobni za odgovorno sklepanje odločitev.

Sprva nas po koncu držijo hormoni in rožnata očala, potem pa nastopi realnost. Potem nastopijo vsakdanje, težke situacije in izkaže se pravi karakter. Takrat pa pogosto nastopi tudi razočaranje.

Zato je nujno, da se zavedamo, kaj so zavajajoči kriteriji za izbiro partnerja in kaj je tisto, kar je zares pomembno in bo prišlo na plano šele s časom. Pomembno je, da stavimo na stvari, ki trajajo in dolgoročno vplivajo na našo srečo, ostalo pa vidimo kot dodatek. Kot smetano na torti. Vedno potrebujemo še dobro osnovo.

Temelji za zdravo in trajno partnerstvo niso komplimenti, pozornost, status, materialne dobrine, sladke besede in seksualna privlačnost, pač pa podpora, podoben življenjski stil, iste vrednote, kreativnost, dopolnjujoče sposobnosti, sprejemanje, čustvena zrelost, zaupanje, spoštovanje, varnost, stimulativna komunikacija in skupni cilji. 

Samo to traja tudi, ko se hormoni umirijo in zaljubljenost mine. Samo to je pot do sreče, ne do razočaranja.