Če so bile droge nekdaj le domena ’izgubljenih mladostnikov’, ki so zaradi težkih družinskih razmer pristali na ulici ali pod vplivom slabe družbe, je njihova uporaba sčasoma dobila nove razsežnosti. V današnjem času je uporaba trdih drog na zabavah postala skorajda nekaj čisto običajnega, tako v svetu mladih kot tudi malce starejših. Po drogah vse pogosteje posegajo tudi posamezniki na visokih pozicijah, ki želijo biti kos kariernim izzivom. Eden takšnih je tudi naš sogovornik, ki se je nehote znašel v svetu, kakršnega ni želel spoznati.

39-letni Kranjčan, ki zaradi zasebnosti ne želi biti imenovan, je zgodbo delil z nami izključno zato, da z njo opozori na nevarnost današnjega brezmejnega hlepenja in gonje po uspehu, zaslužku in maničnem pridobivanju nazivov. »Prav to me je namreč pripeljalo do najhujšega brezna, ki si ga lahko zamisliš,« nam svojo težko zgodbo napove že v začetku. Pred skoraj desetimi leti je bil zagnan, nadobuden fant, ki je nadvse užival v poklicu ekonomista, ki ga je opravljal v eni od večjih podjetij v Ljubljani. »Začetki so bili super, rad sem imel izzive, rad sem se učil novih stvari in šefi so bili zadovoljni z meno. Po nekaj letih so mi prvič ponudili malce višjo funkcijo, ki sem jo seveda takoj sprejel. Kdo si pa ne bi želel biti vodja?« opiše svoje začetke, ko si še niti približno ni predstavljal, kam bo vse to pripeljalo. A kmalu zatem se je začelo …

Korak za korakom v psihozo

»Z vodstveno funkcijo so prišle nove odgovornosti, ki jih seveda nisem pričakoval, a sem mislil, da se bodo divji tempo in naporni urniki sčasoma umirili. A se niso. Delal sem po 10 ur na dan, kar sem še nekako zmogel, potem se je to spremenilo že v 12 ur na dan, včasih sem ostajal v službi tudi do poznih ur … koncev tedna naenkrat ni bilo več. Pa ne zato, ker bi moral hoditi v službo, ampak zato, ker so me postavljeni izzivi tako ’matrali’, da sem bil miselno vedno na delu, tudi če sem bil doma.« Počasi je začel opuščati vse hobije in druženja s prijatelji, saj se mu je zdelo, da je to čista izguba časa. Ves njegov svet je postal omejen na službo in dom. »Ampak recimo, da je bilo takrat še vse v mejah normale,« pove in nadaljuje, »preboj se je začel, ko smo s tremi sodelavci šli na konferenco v Bruselj. Takrat so mi prvič dali za poskusiti ’mokco’,« kot so imeli navado poimenovati kokain. »Saj veste, kako je, družba, zabava, malo popiješ, malo poješ in potem vzameš, tako je pač naneslo,« se opravičuje sam sebi in razkrije, »še sanjalo se mi ni, kam bo tista črtica pripeljala. Če bi takrat imel današnjo pamet, se to ne bi zgodilo. A kaj hočemo, življenje te pripelje tudi do takšnih stvari, na tebi pa je, ali jih potem predelaš ali popustiš.«

Prvi poskus kokaina pa ni ostal edini. S sodelavci so postali neke vrste ’prijatelji’, čeprav jih danes ne želi več tako poimenovati, saj ga preveč spominjajo na vse slabo. S kokainom so se zabavali najprej ob koncih tedna, pa pred pomembnimi sestanki ... »Takrat, ko sem potreboval moč, takrat sem ga vzel. Ko sem vedel, da bom zaradi tega dosegel še en cilj. O bog, kako je mene to takrat pognalo na obrate, niti predstavljati si ne morete. Zdelo se mi je, da ni naloge, ki je ne bi mogel opraviti,« slikovito opisuje svojo izkušnjo. A počasi je začel toniti, ne da bi se tega sploh zavedal. Sčasoma je spoznal, da brez takšnih ’mentalnih pospeškov’, kot jih je sam poimenoval, ne zmore več. »Prahec je postal stalnica, nisem mogel več brez njega. Začel sem se spreminjati, kar so najbolj opazili moji domači ... mislili so, da sem preobremenjen, da služba name tako vpliva.« Na vprašanje, kako se je takrat počutil, nam razloži, da sploh ni bil več v stiku s seboj. »Bil sem živčen, napet, razdražljiv, na trenutke se mi je zdelo, kot da nisem več v svojem telesu. Ne znam opisati, kaj vse se je dogajalo v meni - kot da ta oseba nisem jaz. Takšno grozno stanje je trajalo, vse dokler nisem doživel nekakšnega psihotičnega napada. Izgubil sem stik s seboj. In zgodilo se je ravno v službi. Težko se je spominjati tega ...«

Zlom, ki ga je za vedno zaznamoval

Po zlomu so ga hospitalizirali v eni od Psihiatričnih klinik, kjer je imel velike težave zaradi odtegnitvene krize. »To je bil najhujši del mojega življenja in želim si, da se to ne bi zgodilo,« se z obžalovanjem spominja izkušnje. Pove, da je bilo na psihiatriji peklensko, a da je korak za korakom začel znova. Na vprašanje, kaj se je zgodilo s službo, ne želi natančno odgovoriti, a namigne, da je s tem zaključil. V njegovih očeh je opaziti žalost, kar ob koncu tudi sam potrdi. »Ko se ozrem nazaj, na čas mojih začetkov, se mi zdi, da je bil to drug človek. Kot da je bilo to neko drugo življenje. Počasi prihajam k sebi, a vem, da je pot dolga. Droga ne dela več težav, to sem pustil za sabo … problem je psiha … to, to je tisto, česar nimam pod kontrolo. Pošteno sem si nekaj ’zrukal’ tam notri,« zaključi slikovito in doda, da upanje pač umre zadnje.

Pred objavo intervjuja se nam je preko elektronske pošte oglasil še enkrat. Zahvalil se je za priložnost spregovoriti in dodal, da resnično upa, da se bo njegova zgodba dotaknila koga in da bo z njo morda preprečil vsaj kakšno nespametno potezo. »Preveč je tega danes. Ljudje si sploh ne predstavljajo, koliko je tega sra***. A ko to spoznaš, je že ponavadi prepozno. Kaj imam danes od vsega 'uspeha' in dosežkov?« je zaključil svoj zapis z retoričnim vprašanjem.