Naše dobro počutje izhaja iz dobrega odnosa do sebe, a velikokrat pogrnemo prav tukaj, čeprav nas notranji kritik vztrajno opozarja, da niso zadovoljene naše potrebe. Zakaj ga preslišimo, kako se vrednotimo in kdaj nas kritike najbolj ranijo? Za neprijetnimi občutki, ki se tako radi prebujajo v nas, se namreč pogosto skriva naša slaba samopodoba. Drago Švajger, mag. zakonske in družinske terapije, psihoterapevt: "Vsi imamo seveda trenutke, ko se ne počutimo dobro v sebi ali naredimo kakšno napako. Kako se lotevamo teh izzivov, pa vpliva tudi na našo samopodobo in je hkrati odvisno od že do sedaj zgrajene podobe o sebi." 

Kaj nam lahko pomaga pri razvijanju boljše samopodobe?

Če želimo razvijati svojo samopodobo, je pomembno, da pričnemo spoznavati negativna prepričanja, ki jih imamo o sebi. Ta negativna prepričanja so namreč pot v zavedanje naših obrambnih mehanizmov ali izgovorov, ki nam preprečujejo, da bi prepoznavali negativna prepričanja, se soočali z negativnimi čustvi in pričeli razvijati pozitiven odnos do samih sebe. 

Pozitiven odnos do samega sebe je namreč rezultat sprejemanja svojih šibkosti, prevzemanja lastne odgovornosti in grajenja vrednot, s katerimi pričnemo postavljati meje sebi in drugim. S tem se prične grajenje boljše samopodobe, ki nam vrača notranjo moč, vero in zaupanje vase. Saj sebe spoznavamo, sprejemamo in razvijamo mehanizme, s katerimi uravnavamo negativne dele sebe in pričnemo zaupati svojim sposobnostnim in dobrim lastnostnim. 

Od česa vse je odvisna in kako jo gradimo v odnosih? 

Naša samopodoba je predvsem odvisna od tega, kakšen odnos imamo do samih sebe, kako si dovoljujemo delati napake, ali se vidimo kot sposobne, uspešne, dobre, vredne, pomembne, sprejete. To je pa povezano tudi z našim spoprijemanjem z izzivi, težavami ter predvsem s tem, kako se jih lotevamo ter s kakšno kapaciteto lastne notranje moči in zaupanja vase. 

Manj kot imamo dobro mnenje o sebi, slabši kot je občutek zase in za lastno vrednost, intenzivneje in globlje vpliva slabo razpoloženje na vsa ta doživljanja. Zato je pri razvijanju samopodobe pomembno zavedanje, da gre za proces, v katerem so pomembni majhni, a kontinuirani koraki. Prav od tega pa je odvisno, kako jo v odnosih gradimo, velja namreč, da odnos gradimo s takšno podobo o sebi, s kakršno pridemo vanj. 

Seveda pa lahko prav odnosi celijo naše bolečine, rane in s tem krepijo ali slabijo našo samopodobo. V odnosih, kjer smo sprejeti, ljubljeni, cenjeni, spoštovani in enakovredni, lahko celimo negativne aspekte sebe in gradimo dobro samopodobo. S tem izboljšamo lastno samopodobo in postajamo v odnosih vse bolj povezani. 

Zakaj je pomembno, da se naučimo postavljati zdrave meje sebi in drugim? Kaj nas pri tem lahko ovira?

Dobre osebne meje gradijo odlične medosebne in poklicne odnose. Nekateri ljudje čutijo potrebo, da bi ugajali drugim, pogosto ne da bi se zavedali, da s tem, ko rečejo "da" vsemu, rečejo "ne" tudi nečemu drugemu, kar bi jim lahko bilo enako pomembno. Torej ohranjanje lastne vrednosti, dostojanstva in spoštovanja lastnih vrednot. 

To lahko vpliva na vaše osebno življenje in kariero. Pri tem nas lahko ovira vsaj dvoje. Prvo je negotovost vase, saj ne verjamemo dovolj vase, menimo, da nismo dovolj dobri. Drugi razlog je lahko tudi strah, da bi nas drugi zaradi naše meje ne sprejel, osramotil ali nas razvrednotil. Gre za strah pred lastno ranljivostjo ter skrbjo, da zaradi svoje meje izgubimo odnos. Zato mnogi vztrajajo v nefunkcionalnih odnosih in se pretirano prilagajajo, saj jih skrbi, da bi vse te odnose izgubili. Izgube teh odnosov se pa bojijo, saj bi jim izguba prebudila občutek, da so si sami krivi, niso dovolj dobri, in s tem sram. 

Od kod lahko izvirajo občutki, kot so: 'nisem dovolj dober/a', sram, krivda itd.?

Samopodoba je pogosto rezultat življenjskih izkušenj, zlasti tistega, kar se nam je zgodilo kot otrokom. Torej se v osnovi ti občutki prebudijo v procesu vzgoje in našega odraščanja. S temi občutki se namreč ne rodimo, ampak nam jih privzgojijo. 

Privzgojimo pa se jih ravno ob stiku z drugimi, predvsem s primarno družino, kjer se naučimo pogojne ali brezpogojne ljubezni in s tem občutka 'dovolj sem'. Vendar pa je mogoče izboljšati svojo samopodobo v kateri koli starosti. Kar je dobra novica. 

Torej ne glede na to, kako slabe izkušnje smo doživeli v odnosih v teku odraščanja ali sedaj kot odrasli, zmeraj imamo možnost, da celimo svoje bolečine, neprijetna čustva in lastno vrednost. S tem pa začnemo razumeti, da smo vredni, pomembni in da si ne glede na vse zaslužimo brezpogojno sprejemanje, ljubezen in potrditev. Mesto bolečine tako nadomestimo z zaupanjem vase, notranjo močjo, kar nam pomaga, da postavljamo meje, se cenimo, skrbimo zase in krepimo samopodobo. 

Kako je lahko iskanje zunanjih potrditev povezano z občutki manjvrednosti?

Občutki manjvrednosti so zelo boleči. Vodijo lahko v osamljenost, občutek žalosti, notranje praznine. Gre torej za pravi notranji boj. Zato osebi zmanjka notranje moči, da bi te občutke umirila in si pričela zaupati. 

Prav zato oseba svojo vrednost začne iskati zunaj sebe, v odnosih, kemični ali nekemični odvisnosti, delu, športu, hrani itd. Tudi če je nefunkcionalno, to osebe ne ustavi, saj hrepeni po bližini, toplini, sprejemanju in sreči. Predvsem potrditvi, ki bi ji dala moč in občutek, da je dovolj dobra in s tem ljubljena, sprejeta. 

Dokler oseba ne sprejme sebe, se ima rada, se ceni, spoštuje in regulira svoja notranja doživljanja na ljubeč način, svoje manjvrednosti ne bo mogla dovolj uspešno zaceliti. Saj četudi zunaj osebe vse, kar počne, daje potrditev njej sami, pa oseba tega ne vidi dovolj ali ne verjame dovolj močno, da bi se njena vrednost izboljšala. Prav zato je pomembno, da začnemo s sprejemanjem sebe, šele takrat vidimo vse to, zaradi česar si lahko povrnemo lastno vrednost. 

Kako smo lahko v stiku s sabo in kako lahko vzpostavimo boljši odnos do sebe?

Odnos s samim s sabo je naš najpomembnejši odnos. Odnos do samega sebe je hkrati temelj vseh drugih odnosov, ki jih vzpostavljamo. Zato je pomembno, da smo v stiku s sabo, saj bomo le tako lahko imeli dober odnos s sabo. 

To lahko storimo tako, da razvijamo in vzpodbujamo samoraziskovanje. Da poznamo svoje navade, miselne in čustvene vzorce, vedenja. Pri tem je pomembno, da opuščamo držo neizprosnega notranjega kritika in negujemo prijaznega kritika, ki si dopušča napake, je prizanesljiv do sebe, se ima rad, se spoštuje in ceni. Pomembno je tudi, da smo do sebe iskreni, ohranjamo pristnost in dajemo poudarek na naše kvalitete in dobre lastnosti ter jih tudi razvijamo. 

Pri tem naj prevladuje pravilo, da se drugim ne škodi, svoje napake in negativne lastnosti pa z naklonjenostjo spremljamo in se trudimo, da sprejmemo odgovornosti zanje in s tem skrbimo, da imamo odnos s sabo takšen, kakršnega bi želeli, da imajo drugi z nami.