Samski za valentinovo? Tako bosta vaš dan in prihodnost lepša

Valentinovo je uvožen praznik, ki pri nas nima prave tradicije. Če vam povzroča nelagodje ali pritisk, pomaga, da nanj gledate predvsem kot na komercialen dogodek, ki je pogosto manj povezan z ljubeznijo in bolj z zaslužkom prodajalcev cvetja, čokolade, nakita in drugih daril. Za skladen odnos potrebujeta oba partnerja pozornost vse leto.

Izogibajte se primerjanju tako v resničnem življenju kot na spletu. Ne zrite v podobe drugih, saj iz njih hitro sklepamo nekaj o sebi, čeprav so pogosto močno olepšane, zrežirane ali preprosto neresnične. Zato ne poglabljajte rane; če veste, da vas bo spremljanje bivšega, preverjanje parov ali branje pretirano romantičnih vsebin spravilo v žalost, si postavite jasno mejo in se temu zavestno izognite, priporoča Jana Lavtižar, zakonska in družinska terapevtka.

Ko ste sami, imate tudi več prostora, da se posvetite sebi. Koristno je, da dan napolnite z dejavnostmi, ki vas razveseljujejo in vam omogočajo stik s seboj. Če ste žalostni, pa si dovolite jokati; jok nas zmehča in razbremeni. Okrevanje se ne zgodi čez noč, temveč je proces, v katerem doživimo cel spekter čustev.

Pri doživljanju valentinovega je ključno, kako se ženska v resnici počuti globoko v sebi. "To pa je zelo odvisno od tega, koliko je zadovoljna sama s sabo," poudari terapevtka. Nekatere razumejo samskost kot prehodno življenjsko obdobje – letos so za valentinovo same, drugo leto morda ne bodo več.

Želja po partnerstvu sama po sebi ni težava. Zaplete se, ko se spremeni v hlepenje po ljubezni, pritisk in dokazovanje lastne vrednosti – ko se valentinovo prevesi v notranjo kritiko, ki jo spremljajo vprašanja, kot so: "Kaj je narobe z mano? Zakaj sem samska? Kdaj bom končno našla ljubezen?" Takrat je prvi smiseln korak, da svoja občutja prepoznate in jih sprejmete kot normalna, namesto da jih potlačite. Dobro je tudi vedeti, da je valentinovo pogosto zasnovano tako, da sproža točno določena čustva. A občutki še ne pomenijo, da je z vami kar koli narobe. Ker ni.

Pri akutni bolečini, ki zaradi omenjenih sprožilcev – simbolov idealne ljubezni – udari močno in nenadno prav na valentinovo, Jana Lavtižar predlaga preprost pristop: zaposlitev in usmerjanje energije. "Kratkoročno je včasih res dobro, da se pošteno zaposlimo," pravi. To ne pomeni nujno urejanja garderobne omare, čeprav nas lahko tudi to spravi v presenetljivo boljše razpoloženje. Smiselno je "pospraviti" še kaj drugega: predmete s sentimentalno vrednostjo, vezane na ljudi, ki so iz našega življenja nepovrnljivo odšli. Denimo stara pisma bivših partnerjev. Takšno pospravljanje in poslavljanje je pomemben korak. Z njim si damo možnost, da svojo preteklost ugledamo kot nabiranje koristnih izkušenj in jo priznamo kot "polnopravni" del svojega življenja.

Če bolečina ni vezana le na valentinovo, temveč vztraja, se ponavlja ali postaja premočna, sočutna podpora prijateljic in domačih včasih ne zadostuje. Ko je stiska dolgotrajna, je smiselno poiskati strokovno pomoč. Terapija pogosto pomembno pomaga pri soočanju s čustvi, predelovanju izkušenj in postopnem prebolevanju preteklosti. In kar je dolgoročno najpomembnejše: pri opuščanju vzorcev, ki nam ne služijo, in sprejemanju novih, bolj produktivnih.

Včasih nas prijateljice in svojci ne znajo sočutno podpreti in njihova vprašanja, opazke in trditve zabolijo, četudi niso izrečene s tem namenom. Jana Lavtižar opozarja, da so taki pritiski lahko izjemno boleči, predvsem pa nekoristni.

Takrat je pomembno, da postavimo mejo, kar ni nevljudno, saj le sebi izkažemo dolžno spoštovanje in skrb. "Ključno je, da začnemo postavljati meje, ker jih namesto nas ne bo nihče drug," je poudarila sogovornica. "Saj jih lahko izrazimo umirjeno, spoštljivo in jedrnato. Na primer: 'Trenutno sem v takem obdobju in o tem se ne želim pogovarjati.' Brez opravičevanja, brez pojasnjevanja, brez prepiranja."

Kaj pa, če vas vseeno ne razumejo ali vztrajajo? "Predlagam pristop, ki mu pravim 'pokvarjena plošča': mirno ostajamo pri izbranem stavku. Tako mejo utrjujemo tudi sami pri sebi in postopoma zavzamemo drugačno držo, zaradi katere nam okolica redkeje postavlja netankočutna vprašanja," odgovarja terapevtka.

Jana Lavtižar predlaga več pristopov, ki lahko samskim na valentinovo olajšajo stisko. Bistvo je, da si polepšate dan, se posvetite sebi in poskrbite za svoje zadovoljstvo.

1. Večer ali sprehod s prijateljico oziroma prijateljicami. 

"Super je, če si v prijetni družbi naredimo zabaven večer," svetuje. Valentinovo je lahko praznik bližine tudi med prijatelji in vsemi, ki se imajo radi. Ni nujno, da je "valentin" samo partner, lahko je prijateljica, sestra, mama ali kdo drug, ob katerem se počutite sprejete.

2. Zmenek s sabo. 

Če si ne želite družbe, si privoščite kakovosten čas zase. "Ženske smo nagnjene k skrbi za druge. Ko poskrbijo za vse okrog sebe, so mnoge ženske najbolj zadovoljne ... Pa je res, da ne potrebujemo čisto nič drugega? Če pozabimo na svoje potrebe in želje, se v nas začnejo nabirati jeza, zamera in naveličanost," opozarja sogovornica. Podarite si nekaj za dušo – in to naj bo res za vašo dušo, ne vsiljena ideja iz reklame. Za nekoga je to masaža, za drugega sprehod po gozdu. Kopel, kino, obisk knjigarne, kakšna nova oblika ustvarjanja – izberite kar koli, kar vas bo notranje nahranilo.

3. Gibanje je preverjen recept za boljšo voljo. 

Je univerzalna pot do dobrega počutja: poveže nas s telesom, napolni z energijo in nas "prebudi". Še posebej blagodejna je narava, ki zdravi in pomirja, v njej prej pozabimo na skrbi in lažje zadihamo.

Jana Lavtižar ob koncu samskim ženskam za valentinovo sporoča, da je v redu biti sama. Samskost je lahko prostor, v katerem se lahko srečate s sabo in v miru razmislite, kaj pravzaprav zares želite – v realnem življenju.

"Ljubezen do sebe" se res pogosto sliši kot kliše, še posebej pri nas v Sloveniji, kjer smo do takih izjav bolj zadržani. Morda nam je zato bližje, če rečemo spoštovanje do sebe, še korak naprej pa je cenjenje. Ko se cenim, mi ni treba nikomur dokazovati, da sem vredna. Ko se cenim, zmorem tudi samoto ... ne zato, ker bi bila zaprta za odnos, ampak zato, ker vem, da moja vrednost ni odvisna od tega, ali imam partnerja ali ne, je poudarila.

Prav iz tega po njenih besedah izhaja tudi bolj zdrava predstava o prihodnjem partnerstvu. Če se pristno cenim, ne iščem pravljice, temveč razmerje, v katerem imata partnerja skupne in skladne vrednote, recimo poštenost, zanesljivost in spoštovanje. Ne iščem "sanjskega" moškega, ampak takega, ob katerem se počutim varno in obenem živo. Ob katerem sem lahko pristna, brez strahu, poniževanja in stalnega dvoma vase.

Obenem pa sogovornica opozarja še na pomembno dejstvo: kadar je samota zelo boleča, pogosto ne boli le zaradi odsotnosti partnerja. Včasih nas bremeni teža preteklosti – nepredelane izkušnje, razočaranja, zamere. Slabe izkušnje imamo vsi, na različnih življenjskih področjih, a če jih ne predelamo, se lahko v nas nabirajo sumničavost, utrujenost in občutek, da "ni več dobrih moških" ali da je z nami nekaj narobe. Takrat nas preteklost ne uči, ampak nas zadržuje.

Morda je prav valentinovo lahko spodbuda, da naredite nekaj zase. Ne nujno z rožami in čokolado, temveč s pogumom, da pogledate, zakaj se tako počutite, in da poiščete podporo, tudi strokovno, če jo potrebujete. Da pretekle izkušnje predelate tako, da se iz njih učite in vas krepijo, ne pa da vam jemljejo voljo do bližine in ljubezni.

Naj bo valentinovo opomnik, da vaša vrednost ni odvisna od tega, ali ste v zvezi ali ne. Vredni ste že danes. Če boste nekoč v razmerju, naj bo zato, ker si želite bližine, ne zato, ker bi si morali kar koli dokazovati ali ker bi dvomili o sebi. Če zdaj boli, še ne pomeni, da bo vedno bolelo.

Valentinovo je lahko tudi priložnost za iskren pogled vase, pogovor s prijateljico, odločitev, da se ne primerjate več z drugimi, ali pa terapijo, kjer lahko raziščete, kaj vas še veže na preteklost, ter spoznanja postopno obrnete v svoj prid. Pred vami je prihodnost, ki je lahko še lepša.