Z izrazom vanilijev seks opisujemo monotono spolnost, kjer ni prostora za preizkušanje novih položajev, še manj za stopanje izven ustaljenih praks in navad. A čeprav se skozi leta partnerja takšne spolnosti navadita, se lahko v spalnico prikrade dolgočasna rutina ali celo nezanimanje za seks. Če bi različne pare vprašali, kaj jim pomeni dolgočasni seks, bi zagotovo dobili mnogo različnih odgovorov, saj ima v spolnosti vsak svoje standarde. Kar je za nekoga nekaj običajnega, je za drugega morda popolnoma izven okvirjev sprejemljivega. Ker izraza ne moremo povsem posplošiti, bi bilo bolje reči, da vanilijev seks pomeni poljubljanje, dotikanje in penetracijo na vedno isti in ustaljen način. Partnerja torej vedno vesta, kaj pričakovati, ko nastopi čas za spolne radosti. Vsaj tako menijo seksologi. 

A kaj takrat, ko vanilijev seks ni posledica dolgoletnega partnerstva in nezanimanja za spolnost, ampak tesnobe, ki omeji telesno izražanje? V nekaterih primerih je razlog strah pred izstopanjem, kar lahko skriva pretirano samokritičnost, negotovost, nesprejemanje lastnih pomanjkljivosti. Pogosti pomisleki vključujejo tudi strah pred tem, da bi bili v očeh drugega "čudni", da bi izgubili nadzor nad dogajanjem in tem, da bi prišlo s strani partnerja do zavrnitve, če bi izrazili željo po nečem novem. Kako takšne dvome in zadržke, ki preprečujejo uživanje v spolnosti, preseči? Tako kot pri vsakem reševanju problemov se je tudi v tem primeru pomembno pogovoriti. Zanikanje ali potlačitev želja v spolnosti lahko sčasoma vodi v tiho nezadovoljstvo, konflikte in v skrajnih primerih tudi v nezvestobo (a v primeru slednje so pogosto zadaj skriti še drugi motivi). Za dober seks se je treba iskreno pogovoriti o željah in potrebah, brez tega je vse skupaj podobno tavanju v temi. Dejstvo pa je, da so pogovori o spolnosti ena najtežjih tem, saj zahtevajo veliko mero ranljivosti. Kako se tega lotiti? 

Pogovor je koristno načeti v dobrem razpoloženju in predvsem takrat, ko se lažje dotaknemo tem o spolnosti (npr. ob kakšen filmu, ki da pravo iztočnico), pred skokom med rjuhe (npr. kaj če bi poskusila malce drugače?) ali skozi katero od igric, ki vzpodbujajo medsebojno spoznavanje (npr. karte, kjer odgovarjata na vroča vprašanja). Nekateri pari si pomagajo tudi s seznamom različnih spolnih dejanj, sprejemljiva med njimi pa nato označijo. Včasih pa enostavno pomaga že to, da preprosto drugega vprašamo, kaj si v postelji še želi. Z odpiranjem tem morda najdemo skupne točke in želje, za katere doslej sploh nismo vedeli. 

Nič neobičajnega ni, če takšne trenutke spremljata zadrega in nerodnost, a s kančkom humorja se da razbiti tudi to. Pri začinjanju spolnosti pa je vsekakor pomembno, da spoštujemo meje drug drugega oziroma stvari, ki so za drugega pretirane. Pri tem velja tudi poudariti, da so ne glede na vse pogovore nekateri povsem spolno nezdružljivi, kar predstavlja težavo predvsem takrat, ko je v odnosu spolnost visoko na seznamu prioritet. V takšnih primerih so spolni nagibi tako zelo različni, da se partnerja odločita za razhod. In če se dotaknemo še klasike – tudi z vaniljevim seksom ni nič narobe, če partnerja v njem vidita najglobljo in pristno obliko predajanja drug drugemu. 

Viri: MarriedandHappy / Bustle