V času negotovosti lahko sočutje deluje kot luč na koncu temnega tunela, ki ga moramo še prehoditi. Pomaga nam lahko pri spopadanju z raznoraznimi izzivi, hkrati pa v nas neguje občutek enotnosti in nas povezuje znotraj skupnosti. "Skrb in toplina do drugih in sebe, ker smo vsi ljudje – z omejitvami, stiskami, napakami. Je tako pot do tega, da v bolečini nismo sami, edini ali čudni," pravi mag. psih. Sabina Majerič. Več o tem si lahko preberete v nadaljevanju. 

Zakaj je sočutje tako zelo pomembno in zakaj ga v stiski še toliko bolj potrebujemo?

Sočutje ni samo "zlajnana" lepa beseda tu in tam, ni zgolj občutek žalosti, ni pomilovanje. Je pripravljenost, da smo ob nekom prisotni v bolečini, da ga sprejmemo odprto, takšnega, kot sedaj zmore biti. Brez vsiljevanja lastnih predvidevanj o tem, kako bi se moral odzvati. Je skrb in toplina z motivacijo, da pomagamo, kjer lahko. Je pot od zataknjenosti v občutkih ogroženosti in osamljenosti do tolažbe in pomiritve našega telesa, ki nam lahko tako lažje omogoči aktivacijo – iskanje rešitev, postavljanje novih ciljev, zaupanje v življenje in soljudi. Upoštevanje preteklosti ter skrb za sedanjost in prihodnost. 

Ker šele, ko si dovolimo svoj tempo in vemo, da ne rabimo biti vedno popolni in nositi maske, saj smo pripravljeni sprejeti sebe in druge tudi v najtežjih trenutkih, lahko postanemo tisto, kar zares smo. Dobimo tisto, kar zares potrebujemo. Tako ni presenetljivo, da je zaznano sočutje do sebe in drugih v stiski že bilo povezano tudi z manj zdravstvenimi zapleti, manj intenzivnimi odzivi  na stres in tudi manj zapleti v žalovanju ter duševnem zdravju na splošno. 

V teh trenutkih izjave v slogu: vse bo v redu, samo, da si preživel/a, bodi močan in podobno ... odsvetujete. Kako lahko čustveno podporo nudimo osebi, ki preživlja težke čase? 

V tako težkih trenutkih, kot jih nekateri trenutno doživljajo, besede enostavno ne povedo in dajo tistega, kar bi želeli dati, hkrati pa lahko zelo boli, če z optimizmom (nenamerno) zmanjšamo pomembnost teh izgub. Zato je veliko bolje te besede zamenjati z: "Ne morem si predstavljati, kako neizmerno težko ti je. Vidim, da te močno boli in želim ti pomagati, biti tukaj zate. Povej mi, kako ti lahko v tem trenutku pomagam." S tem namreč damo prostor izkušnji drugega, ki je lahko popolnoma drugačna od naše.

Če ne dobimo odgovora, pa nato pogovora ne zaključimo, ampak si vzamemo čas in tistim, ki imajo občutek, da so nam v breme, povemo, da nas ne obremenjujejo, da smo tukaj tudi, če le posedimo z njimi v tišini ali pa z nami delijo kakšno skrb ali zgodbo o tistem, kar ali kogar so izgubili. 

S tem, ko damo na izbiro več možnosti podpore, ki smo jo pripravljeni nuditi – tudi če to recimo pomeni: "Razumem, če zdaj nimaš energije za pogovor o tem. Razmišljal_a sem, da pomagam tako, da tebi in tvoji družini kaj skuham, pomagam s čiščenjem ..." namreč pomagamo. 

Ljudem, ki so včasih  enostavno preveč preobremenjeni, da bi znali odgovoriti na splošno vprašanje: "Kako naj pomagam?" Pri tem jim damo čas in jim dovolimo njihov tempo. Smo torej pozorni, da preverimo  in v ospredje postavimo posameznikove individualne želje in potrebe tega trenutka. Predvsem pa, kot so v zadnjih dneh že večkrat rekli Korošci: Ne pozabite na nas. Stiske bodo prisotne tudi po nekaj mesecih, letu, dveh še več. Pojavilo se jih bo še več, kot jih zdaj zaznamo, saj tudi naše telo potrebuje svoj čas, da vse skupaj sprocesira, da pride iz šoka funkcioniranja za fizično preživetje. Svet za te ljudi nikdar ne gre naprej popolnoma enako. Spomnimo se jih zato tudi kasneje in jih ponovno povprašajmo: "Želiš govoriti o tem? Kaj potrebuješ? Kako sem ti lahko v podporo?" 

Tudi če sami nismo doživeli uničujočih posledic poplav, vseeno to dogajanje lahko vpliva tudi na nas. Kaj svetujete v tem primeru in zakaj je pomembno, da se tudi sami znamo razbremeniti? 

V tem trenutku kot družba gremo skozi kolektivno travmo. Tudi če se nas to ni direktno dotaknilo, namreč spremljamo mnoge, ki trpijo. Življenje nas je naenkrat soočilo z veliko aspekti minljivosti in izgube, ki jih že dolgo nismo srečali na tako kolektivni ravni, in to nas lahko včasih popolnoma ohromi.

Velikokrat se lahko počutimo krivo, če se v teh trenutkih imamo lepo, dobro, čeprav dodatno trpljenje teh grozot ne bo preprečilo in imajo vsa ta čustva v življenju možnost obstajati hkrati. 

Mnogim, pa naj so v tej ujmi veliko izgubili ali ne, se pojavljajo misli, kot je: "Zakaj je smiselno delati v službi, graditi naprej svoje sanje, če lahko v trenutku izginejo, če bi v tem trenutku lahko bil (ali žal sem) brez vsega?" 

Tako naj bo to opomnik, da si vsi dajmo v teh dneh sočutje, prijaznost do sebe in drugih, če ne zmoremo vsega, kar bi želeli postoriti, in nismo 100-odstotno produktivni, motivirani. Prilagajamo se namreč na vsa ta nova spoznanja, prilagajamo svoje vrednote, svet. S tempom, ki ga naše telo zmore, ker le če bomo svojemu telesu dovolili to, bomo lahko našli moč za dolgoročno gradnjo skupne in svetle (čeprav boleče drugačne) prihodnosti. Pa s tem nikakor ne mislim le na hiše in infrastrukturo. Mislim na občutek varnosti, povezanosti, sočutnosti, ljubezni do sebe in drugih, zaupanja vase ter enkrat spet tudi v življenje.