A ti, ki izjaviš zgornjo izjavo, vsaj približno veš, kaj to pomeni? A si lahko predstavljaš, kaj  pomeni biti globoko zlorabljen na vseh nivojih? Ali si lahko predstavljaš občutke, s katerimi se sreča 15-letnica, ki so jo pretepli, porezali in posilili? Poznam občutek, kako je obležati tam nekje v takem »filmu«, zapuščen na polju koruze. Spomnim se, da sem si v tistem trenutku želela le, da bi za vedno obležala. Pa ni bilo tako. Nekaj višjega je očitno imelo druge načrte z mano.

Z največjo muko, ki sem jo premogla, sem se dvignila. Vstala sem in začela hoditi. Glasno sem jokala, kričala in ihtela. Od groze. Od bolečine. Nekaj časa. Nato sem v jutranjem svitu nemočna obmolknila. Ko sem se vrnila domov, sem želela le, da sperem vse iz sebe. Kopalnice nismo imeli. Posoda z vodo, kjer smo se takrat umivali, ni premogla dovolj vode … Curek mrzle vode iz vrtne cevi je bil tisti, ki je spiral vse doživeto iz mojega telesa. Nič nisem več čutila. Raztrgana oblačila sem vrgla v ogenj. Spomine zlorabe pa potlačila globoko vase.

Življenje se je vrtelo naprej. Bolečino, razočaranje in občutke zapuščenosti so nadomestili občutki sramu, krivde in nevrednosti. Ne-izkričana stiska pa je spremenila edinstven sopran osnovnošolke v specifičen glas, ki sem ga do danes že vzljubila. Vmes sem živela življenje običajne srednješolke, ki je želela svetu dokazati, kaj vse zmore in na koliko »frontah« lahko pridobi naziv »najboljša«. Nisem vedela, kaj je lahko ali težko; niti kaj je strah ali jeza; niti kaj je radost ali občutenje izpolnjenosti. Nisem čutila niti žeje niti lakote. Pridno sem igrala vse vloge, ki so mi bile takrat dane. Vzporedno pa sem čedalje bolj padala v odvisnost. Anoreksija. Potem bulimija.

Dandanes marsikaj razumem. Predvsem pa čutim.

Danes razumem tudi to, da nekoga živcira, da se o tem piše in govori. Nekoč sem bila izzvana, da napišem o detajlih svojih izkušenj. A nisem. Ker nisem videla smisla v tem. In še zdaj ne vidim smisla, da bi opisovala dogajanja, ki so ostala tam nekje v preteklosti. Kar bi želela podeliti s svojim pisanjem, pa je to, da so me ravno ta in podobne druge izkušnje pripeljale do tega, da sem danes lahko to, kar sem. Da sem razvila svojo sposobnost globokega čutenja Sebe in okolja. Da ljubim in si dovolim biti ljubljena. Da se lahko radostim. Da se motivirano spopadam z izzivi, ki prihajajo naproti.  Srečna sem, da razvijam svoje sanje in sem željna novih dogodivščin. Prav neverjetno pa je znova odkrivati svet domišljije brez meja.

Ko sem takrat dojela, da ne dohajam več igre, ki sem jo igrala – napolnjena s potlačenimi čustvi – sem začela iskati pomoč. Na tej poti sem spoznala tudi Zvok gongov. Spoznala sem kakšno moč transformacije premorejo vibracije prvinskih instrumentov, kakor tudi to, da ni vseeno kdo igra. Neverjetna so čutenja, ki jih izzove ta Zvok. Vibracija, ki se ustvarja skozi čutno igranje na gong, topi (tudi) zidove, ki jih skozi težke izkušnje zgradimo okoli sebe. Spomnim se trenutka, ko sem (se) ponovno začela čutiti. Kot da sem potem, ko sem nehala dihati, ponovno vdihnila zrak vase. Dobro desetletje z Zvokom ustvarjam tudi sama. Razvila sem senzibilnost za vibracijo ljudi, stvari in prostora. Vsaka niansa vibracije, ki jo nosi posameznik, pa mi je dragocena.

Globoko spoštujem ljudi, ki so sposobni deliti svoje transformirane izkušnje. Vsak ima svoj način, kako se izrazi. Vem namreč, da to lahko uspe šele, ko se transformirajo občutki groze in nevrednosti, v občutke osvobojenosti in sočutja. Takrat ni več potrebe da sodiš. Niti ni več potrebe, da dokazuješ svoj prav ali opravičuješ svoje doživljanje. Spomine osvobodiš teže nizkih vibracij in ostanejo le to – spomini. In, če podeliš svoje doživljanje s svetom, dodaš zgodbi edinstven namen.

Moj namen tokratnega pisanja je predvsem ta, da spomnim, da spoštujmo pot vsakega posameznika – z vsemi bitkami, z vsemi zmagami in porazi. 

Vem, da marsikdo ne bo razumel. Ne zgodbe. Ne mojega pisanja, kaj šele moje čutenje in delovanje. A ni važno. Ne iščem pomilovanja. Niti poklona. Svet se vrti naprej. Preteklost je mimo. Prihodnost šele prihaja. Pomemben pa je ta trenutek. Tukaj in zdaj.  

In če se te je skozi to branje katerakoli  misel dotaknila in te kakorkoli inspirirala, je to tisto kar šteje. Če ne, tudi prav.

Imamo izkušnje. Vsak svoje. Edinstvene. In imamo moč, da spreminjamo pogled na njih.  Zavedanje, da smo sami odgovorni za svoje Življenje, pa resnično osvobaja.

»Lotos je rastlina, ki ima korenine v blatu. Globlje so te korenine, lepši je cvet.«