2. Vajin odnos ni tekmovanje: Če imate že od nekdaj prepričanje, da je odnos med taščo in snaho nikoli končana tekma, se zelo verjetno čisto nezavedno tako tudi vedete. Vaša tašča bo zagotovo začutila vašo borbenost, tekmovalnost, morda posesivnost, čeprav imate morda občutek, da se tega navzven ne vidi. V prvi vrsti predrugačite razmišljanje – tašča ni vaša tekmica, saj je njen sin vaš partner in ne njen, zato ne ustvarjajte nepotrebnega konflikta tam, kjer ga ni.

3. Iskanje podobnosti: Veste, zakaj so v družinah najbolj problematični odnosi ravno med taščami in snahami? Zato, ker so si tako zelo podobne. V življenju običajno izberemo za partnerja ravno tisto osebo, ki najbolj spominja na starše – očeta ali mamo. Zato v tem primeru sin nezavedno izbere partnerico, ki ga v določenih segmentih spominja na mamo, kar vzbuja občutek varnosti in domačnosti. Se vam zdi, da si s taščo zares nista podobni? Hm, razmislite in opazujte. Zagotovo boste opazili podobnosti. Če ne drugega, vam bo partner kmalu navrgel stavek: Ista si kot kot moja mama. 

4. Hvala za rože: Vsi vemo, da si pot do dobrega odnosa veliko lažje utremo, če smo prijazni in ob srečanjih prinesemo majhno pozornost. To niso taktike podkupovanja ali prekomerna želja po ugajanju, le prijazne geste, ki vam lahko precej olajšajo družinska srečanja in medsebojno razumevanje. Pozanimajte se, kaj ima vaša tašča rada – morda so to marjetice, kakšna posebna kava ali kaj sladkega. Ne gre za velika darila, temveč malenkosti, ki pogrejejo srce, s katerimi zagotovo ne boste zgrešili.

4. Večni sinček? Nič ni narobe, če se vaš partner z mamo razume, nasprotno, pozornost pa le posvetite takrat, če opazite, da njun odnos presega odnos matere in sina. Če se vam zdi, da je vaš partner prekomerno navezan na mamo, kar se kaže v (pre)pogostih obiskih, nenehnih klicih, druženju, in se vam zdi, da brez mame ne zna sam razmišljati, je čas za ukrepe. Morda gre za nikoli odraslega sina, ki se ne more ločiti od mame, ki predstavlja nekakšno ikono v njegovem življenju. Verjetno si ne želite vse življenje preživeti z mislijo, da je mama njegova prva izbira? Če jo pretirano zagovarja in se v morebitnih konfliktih postavi na njeno stran, razmislite, ali si res želite takšnega odnosa.

5. Nihče ni popoln: Saj veste, nihče ni popoln. Vaša tašča je lahko vase zaprta mestna dama ali pa večna mladenka, ki z odprtim srcem sprejema vse okoli sebe. V obeh primerih jo je treba sprejeti, druge možnosti ni. Pravijo, da si prijatelje lahko izbiramo, družina pač ne, kar vaša tašča tudi je. Če vas je sprejela kot neke vrste prijateljico, je to več kot odlično, saj boste imeli na ta račun pol skrbi manj. Če pa vam je že na začetku dala vedeti, kje je po njeno vaše mesto, pa se s tem ne obremenjujte. Vi veste, da ste naredili vse za dobre odnose, a za to sta vedno potreba dva. Če tašči ni do tega, to ni več vaša težava. Življenje boste preživeli s svojim partnerjem in ne z njo.

6. Razmejitve! Razmejitve so v družinah pomembne. Če se vam zdi, da vaša tašča prekomerno vdira v vajino zasebnost, kar se običajno dogaja v obliki nenajavljenih obiskov, ’modrih’ nasvetov, vsiljevanja mnenj ali celo v nenehnem iskanju pozornosti, je čas, da postavita meje. To se te nevidne ograde, ki določijo, do kje smo nekoga v življenju pripravljeni spustiti. Za to pa je predvsem zadolžen vaš partner.

O svojem odnosu s taščo, ki je žal vodil do ločitve, nam je pripovedovala tudi 39-letna Mija, ki si želi, da bi lahko že prej opazila znake, ki so jo opozarjali, da s partnerjem in taščo ni vse v redu.

Poročila sta se zelo hitro, že po osmih mesecih skupne zveze. "Po pol leta sem zanosila, zato je bila logična posledica poroka. Ko zdaj razmišljam o tem, ne morem reči, da sva se sploh zares poznala," je že na začetku razkrila svoje razmišljanje. "Že od začetka je bilo vzdušje s taščo čudno, nekako ni steklo, vedno je bila neka bariera med nama. Včasih se je obnašala, kot da sem nevidna, upoštevala me ni … na začetku mi je bilo zoprno, a sem se navadila. Je pa res, da vedno, ko sem to omenila zdaj že bivšemu možu, mi je rekel, da pretiravam, naj ne delam drame," je še povedala. "Po rojstvu pa se je začelo. Živela sva v stanovanju, ki sem ga dobila od svojih staršev. Takoj, po selitvi, ji je dal ključ. Za boljši občutek, mi je takrat rekel. Niti sanjalo se mi ni, zakaj in kam bo to pripeljalo. Kot že rečeno, po porodu je začela prihajati k nam, dnevno. Cel dan je visela pri meni, mož je delal. Ona pa – očitki in pametovanje, da sem nesposobna, razvajena, da nikoli ne bom mama, da kaj mi ni jasno … Verjetno je bila več z mojim otrokom kot jaz. Obnašala se je, kot da je njen. Z mano je šlo drastično navzdol, blazna utrujenost, tesnoba, nič nisem spala, kmalu sem postala depresivna. Tako ni šlo več. Govorila sem z možem, da se mora to končati, da nimam več zasebnosti, da svojega otroka zaradi nje skoraj ne poznam. In kar je najhuje, mi reče on, da bi se ona (njegova mama) itak morala preseliti k nama, ker sem baje nesposobna vzgojiti otroka. Zrušil se mi je svet, saj je z njo potegnil človek, ki mi je pomenil vse na svetu," je opisala svoje težko obdobje. Potrpela je še nekaj mesecev, nato pa s pomočjo svojih staršev le dosegla, da so se stvari s taščo uredile. "Ločila sva se, saj drugače ni šlo. Verjetno bi se pobili med sabo, če bi skušala vztrajati. Ampak, zakaj bi? To je moje življenje, on pa bo vedno njen sin. Stike morava imeti zaradi malega, kaj pa naj? Ampak to je proti vsemu, kar sem doživljala, še najmanj."