Upam si trditi, da večina žensk v teh letih ni samskih, ker si tako želi, ampak ker enostavno še ni spoznala pravega partnerja. Ženske nad 30. letom nismo več naivne najstnice, ki smo bile očarane, če nam je moški izkazal že najmanjšo pozornost. Ne potrebujemo moškega, da bi nas preskrbel, saj smo same finančno neodvisne. Nabrale smo številne izkušnje in vemo, kaj nam ustreza in kaj nam ne, na katerem koli področju. Prepričane smo v svoje zmožnosti, a hkrati znamo priznati svoje napake. Zavedamo se svojih potencialov, a hkrati svojih omejitev. Zmoremo si priznati, ko nam je težko in zaprositi za pomoč, če jo potrebujemo. Izoblikovale smo svojo osebnost, zato nam je udobno v svoji koži. Zavedamo se svojega seksapila, kar nas naredi še toliko bolj privlačne. Vemo do kod se lahko prilagajamo, kaj bomo tolerirale in česa ne. In ja, postale smo zahtevne. Veliko moških ima problem s tem, saj imajo občutek, da jim sitnarimo, čeprav v resnici temu ni tako. Postale smo zgolj bolj neposredne in iskrene, znamo izraziti svoje stališče in stati za njim. Iz teh razlogov menim, da smo ženske nad 30. letom najboljše partnerice, ker lahko partnerju nudimo bistveno več kot v mladosti.
Ženske nad 30. letom ne potrebujemo moškega, si ga pa želimo. Zavedamo se, da je življenje v dvoje bolj prijetno, ampak ne želimo zveze za vsako ceno. Želimo si moškega, ki bi ljubeče skrbel za nas, nam posvečal svoj čas, nas razvajal in nam stal ob strani, nas razumel in ne jemal za samoumevno. Ni nas strah, da bi ostale same, če take osebe ne najdemo, ker znamo izkoristiti svoj čas in biti srečne same s seboj. Ne sledimo več slepo svojim čustvom, ampak pred vstopom v zvezo trezno premislimo, ali bi zveza lahko uspela ali ne. Ne zadovoljimo se z zvezo, ki je povprečna, temveč si želimo nekaj posebnega, kar bi lahko trajalo do konca življenja.
In če dodam članku še malo bolj osebno noto. Sama se pri 31 letih počutim, da sem bolje fizično pripravljena in psihično stabilna kot kadarkoli. V svoji koži se počutim udobno, znam si vzeti čas zase in se razvajati. Ne ustrašim se izzivov, temveč jih sprejemam z odprtimi rokami. S prijateljicami ugotavljamo, da se ne počutimo stare 30 let, temveč rosnih 20. Imamo zrelost in modrost, ampak hkrati energijo in odnos 20-letnice. Še vedno se mi zgodi, da me zamenjujejo z 20-letno mladenko, čeprav sem že spoštovana predavateljica z doktoratom.
Ne bom lagala in trdila, da je vedno vse popolno. Padce doživljamo vsi, a bistveno je, da se po njih znamo hitro pobrati. Da znamo izkoristiti vsak trenutek življenja in ne živeti v preteklosti. Večkrat sem slišala, da je biti samski izbira – s tem se ne morem strinjati. Če bi namreč lahko sama izbirala, bi bila raje v zvezi. Vendar pravega partnerja zame dolgo nisem spoznala, zato sem bila iz spoštovanja do sebe in drugih raje samska. To mi ni bilo v sramoto, a tudi ne v ponos. Enostavno tako je bilo, dokler nisem našla nekoga, ki me je vreden in jaz njega. Upam, da tudi večina vas razmišlja podobno, saj bo tako na svetu veliko manj nesrečnih zvez in razočaranj v ljubezni.
