Kaj je "tisto nekaj", kar te tako nepojasnjeno in neustavljivo vleče k nekomu, medtem ko ne znaš konkretno našteti lastnosti, zaradi katerih si z njim? Ne veš, zakaj ne moreš nehati misliti nanj, zakaj se vračaš k njemu, čeprav s tabo ne ravna lepo, čeprav te prijatelji opozarjajo, da te ne spoštuje, in čeprav ti drugi govorijo, da si zaslužiš nekaj boljšega?

Kljub temu, da pogosto jokaš in nimaš občutka, da si srečna, ne moreš niti pomisliti na to, da bi odšla? Če pomisliš, da bi se do tvoje najboljše prijateljice nekdo obnašal tako, bi ji rekla, naj odide, medtem ko sama ne moreš. Kadar ne znamo jasno in artikulirano pojasniti, zakaj mislimo, da je nekdo dober partner za nas, ampak gre za neko mistično povezanost, je to znak podzavesti na delu.

K nekomu nas lahko vleče na podlagi naše podzavesti. In če nas nekaj privlači, še ne pomeni, da je to avtomatsko dobro za nas. Samo zato, ker nas nekam vleče, še ne pomeni, da nas vleče v pravo smer. Kajti v naši podzavesti je lahko tudi nezdrav vzorec, čustvena dinamika ali travma, kar nas bo nezavedno vleklo v "napačne" odnose. In takšno povezanost in privlačnost v angleščini imenujemo 'trauma bonding', povezovanje na podlagi naših neozdravljenih ran in podzavestnih travm.

Ta povezanost je intenzivna in opojna, a hkrati zelo destruktivna

Travma ali nezdrav način navezanosti zelo pogosto izhaja iz tega, kakšnim odnosom smo bili priča v preteklosti, predvsem v našem otroštvu. Način, na katerega smo od staršev dobili pozornost, nam postane znan in normalen. 

Morda smo bili priča nezdravi dinamiki svojih staršev, morda nam naši starši v občutljivem obdobju niso znali izraziti dovolj nežnosti, topline in ljubezni. Morda smo se morali boriti za njihovo pozornost in ves čas izpolnjevati njihove potrebe, da bi dobili njihovo odobravanje. Morda je bila njihova pozornost nekonsistentna, po principu hladno-toplo, in se nismo počutili varno. Morda so bili starši čustveno nezreli, nestabilni in smo se počutili osamljeno in nezaželeno. Morda smo bili priča ločitvi in konfliktom.

Takšno okolje povzroči, da imamo kasneje visoko toleranco do enakega obnašanja v partnerstvu. Takšno okolje povzroči, da smo pripravljeni sprejeti vsak drobec ljubezni, ki pade od nekoga, in beračimo za ljubezen. V odnosih zato ne znamo postaviti mej in oditi, ko je treba, ker smo navajeni biti zadovoljni že z vsako malo pozornostjo, ki nam jo nekdo nameni.

Ta vzorec se zakorenini v našo podzavest in mislimo, da je to edino, kar obstaja, da je to dovolj za nas in da si več očitno ne zaslužimo. Tako postanemo magnet za ljudi, ki so čustveno nedostopni, manipulativni, nezreli ali narcistični.

Tako se zapletemo v strasten ples, iz katerega se ne moremo iztrgati. Takšen primer je ples med soodvisnikom in narcisom. Ker sta si nasprotujoča si karakterja, se med njima najprej ustvari kemija, ki daje občutek, da stvar deluje.

Soodvisnik je tip človeka, ki daje in sledi, narcis pa sprejema in vodi

Narcis je zaverovan sam vase, sebičen, niso mu pomembna čustva in potrebe drugih, nagnjen je k nadzoru, zato rabi partnerja, ki je pasiven, prilagodljiv in ga zasipa z ljubeznijo, da se ob njem počuti spoštovanega. Potrebuje nekoga, ki ima nizko samopodobo in nizek občutek lastne vrednosti. Soodvisnika pa privlačijo narcisova dominantna osebnost, drznost in samozavest, ki jo pri sebi pogreša. Odpove se svoji moči in ima občutek, da ne more brez narcisa. Na koncu se ta dinamika sprevrže v boleč odnos, ker narcis nikoli ne bo zadovoljil soodvisnikove potrebe po ljubezni, zato se bo ta ob njem počutil spregledano, izkoriščeno in nemočno. Narcis pa se bo zaradi soodvisnika počutil dušenega.

To je primer 'trauma bondinga'. Neustavljiva privlačnost na začetku, a solze na koncu. 'Trauma bonding' pa je tudi močno zasvojljiv, kar pomeni, da iz tega težko izstopimo. Ker so za takšen odnos značilna močna čustvena nihanja, drama, konflikti in potem sprava, se lahko s tem ciklom "kazni in nagrade" tudi zasvojimo. 

Ob konfliktu in odrinjenosti se pojavijo močan stres, vznemirjenje in obup, ki mu sledijo opravičevanje, nagrada, olajšanje in ponovna povezanost. Tako razmerje z velikimi padci in vzponi nas posrka vase. Tako, kot bi odvisnik od droge naredil vse za še eno "dozo", bi mi naredili vse za še eno "dozo" njegove ljubezni. Za to smo pripravljeni poškodovati in izdati sami sebe. Tolažimo se v rokah tistega, ki nas je prizadel, in zdi se, da je samo ta tolažba za nas prava. 

Da ta vzorec prekineš, ga moraš najprej ozavestiti. "Nekaj me vleče k njemu" ni več dober kriterij za izbiro partnerja! Našteti moraš nekaj oprijemljivega, dobre lastnosti, zaradi katerih je nekdo dober partner. Znova opredeli svojo definicijo ljubezni in postavi nove standarde zase. Zaslužiš si več!