Najpogostejši miselni konstrukti

Nisem dovolj dobra.

Eno najpogostejših prepričanj je, da za neko stvar nismo dovolj dobri, naj gre za vpis na študij, novo službo ali celo razmerje. Pri tem seveda ne gre za to, da si te stvari ne bi dovolj močno želeli, a negativna prepričanja, ki jih gojimo v sebi, so tako zelo močna, da enostavno presežejo ali bolje rečeno povozijo naše želje. Takšne zavirajoče misli se lahko razvijejo ob depresivnih starših, ki so nam vedno ponavljali, da nečesa nismo zmožni, da je pretežko in da naj ne bomo tako zahtevni do sebe. Kljub temu, da so nam želeli dobro, se skozi čas takšen način razmišljanja v nas utrdi in ga ponotranjimo. Resnica je, da morda res nismo usposobljeni za določeno delo in da morda nismo prava oseba za nekoga, a to ne pomeni, da nismo dovolj dobri. Pomeni le, da so nam nekatere stvari v danem trenutku namenjene in druge ne, ter da nas čaka nekaj dela, preden bomo pripravljeni na določene izkušnje. Ključno pri tem pa je, da nas miselnost ne hromi pri občutku lastne vrednosti in poskusih osvajanja novih ciljev. Zapomnite si, da je pomembno to, kar se dogaja znotraj nas in ne tisto, kar se odvija zunaj nas. 

Vedno me vsi zapustijo.

Še eno negativno prepričanje je, da nas bodo na koncu vsi zapustili, kar se pogosto razvije zaradi težav z zavrnitvijo in zavrženostjo ali izgube pomembne osebe v mladih letih. V tem primeru je bila čustvena bolečina tako močna, da začnemo graditi okoli sebe obrambe, saj si ne želimo biti več tako prizadeti. Hkrati pa sami v sebi utrdimo prepričanje, da odnosi vedno prinesejo bolečino in da je zato bolje, da smo sami ali v odnosih vedno samo na pol. Vse to se najintenzivneje kaže v romantičnih odnosih, kjer je prisoten močan strah pred predanostjo, zaupanjem, ranljivostjo in tem, da bi znova doživeli to, kar smo že nekoč. V tem primeru je koristno, da najdemo korenine težav in raziščemo, katere izkušnje iz preteklosti se znova prebujajo v sedanjosti. Samozavedanje in introspekcija v lastnih odnosih sta ključnega pomena za začetek ozaveščanja in zdravljenja starih ran. Resda se odnosi lahko zaključijo iz več razlogov, vendar je pomembno, da ne dovolimo, da bi omejujoča prepričanja ali negotovost tako močno vplivala na naše odnose. Podobno velja tudi za prijateljske odnose, kjer si oseb iz enakih razlogov ne želimo spuščati preblizu. 

Vedno se moram boriti, da dobim, kar si želim.

Izjave, kot so: brez bolečine ni uspeha, življenje ni pravično, življenje je trpljenje, nas pogosto držijo v stanju nezavednega boja – sploh, če gre za močno utrjena prepričanja, ki jih nosimo skozi življenje. Čeprav se na prvi pogled takšni stavki morda slišijo le kot še ena stara modrost, so v resnici zelo omejujoči, saj izhajajo iz tega, da je svet ena sama borba. Takšna miselnost nam preprečuje, da bi sanjali o velikih sanjah, da bi si upali slediti svojemu srcu in strasti ter nas programira, da moramo trdo garati in se boriti, da bi si sploh zaslužili življenje, kot si ga želimo. Ob tem pa se počutimo krive, če živimo manj stresno ali obremenjeno kot vsi ostali. A resnica je, da je takšna miselnost še en konstrukt iz naše preteklosti ali negativnih izkušenj, ki smo jih pridobili skozi življenje. Začeti moramo verjeti, da so lahko dobre stvari lahko enostavne, da življenje ni vedno samo krvava borba za obstanek in da je lahko zelo lepo. 

Nikoli ne smem odnehati.

V življenju smo pogosto zbombardirani z motivacijskimi sporočili v stilu: ne smeš odnehati, nikoli se ne vdaj, ne obupaj – to je za poražence ... Včasih jih nosimo celo iz izvirnih družin, ko smo morda poslušali starše, da moramo v življenju potrpeti. Potrpeti v nefunkcionalnih odnosih, v izrabljajočem delovnem okolju in še kje. A takšna sporočila dajejo občutek, da moramo ne glede na vse vztrajati, v nasprotnem primeru smo slabi, ne dovolj dobri, neuspešni, šibki, slabiči ... A dejstvo je, da je včasih edina prava in najboljša možnost ta, da neko stvar zaključimo. To seveda ne pomeni, da se nam ni treba boriti za tisto, kar si močno želimo in kar imamo radi. A ko nimamo več energije, motivacije, želje in volje, da bi z nečim nadaljevali, je prav, da odnehamo in začnemo drugače. Prav je, da zapustimo odnos, ko izčrpamo vse možnosti, da bi ga uspešno rešili. V redu je, da zapustimo službo, zaradi katere smo nesrečni. To ne pomeni, da nismo sposobni, neuspešni ali dovolj dobri, ampak le, da smo se odločili energijo, čas in življenje nameniti stvarem, ki si nas zaslužijo. 

Vir: ThoughCatalog