Ženska ni več primorana biti z moškim za vsako ceno

Dvajseta imajo sicer svoj čar mladostniške naivnosti, a hkrati takrat zaradi neizkušenosti naredimo tudi marsikatero napako. Izberemo napačnega partnerja, ne znamo komunicirati svojih potreb, se trudimo za potrditev napačnih ljudi, ne znamo postaviti mej, se pretirano dokazujemo družbi, smo nepristni in nepomirjeni s sabo.

Vse to je nekaj, kar se ponavadi po tridesetem letu spremeni, ker takrat začnemo ugotavljati pravila igre življenja in vesolja. Morda se do takrat že nekajkrat opečemo in vidimo, kako deluje svet. Pridobimo bolj debelo kožo in hkrati modrost o tem, kako živeti. Ponavadi do takrat že lažje sprejmemo sebe in imamo s seboj lepši odnos, ki ga v najstništvu morda nismo imeli. Finančno se postavimo na noge in izboljšamo odnose s starši. Vemo, kaj hočemo in kaj nočemo več v odnosih ter se znamo postaviti zase.

A spet vse to pride skupaj z novimi specifičnimi izzivi. Ko postanemo z leti bolj samozavestni, hkrati postanemo tudi bolj premišljeni in izbirčni glede svojih odločitev in odnosov, v katere vstopamo. Mladostniška zaljubljenost za nas ni več dovolj, da bi delali pomembne življenjske odločitve, zato od svojega partnerja pričakujemo več.

Ženske ponavadi do svojega tridesetega leta že dovolj dozorimo, da si želimo resno zvezo ali že razmišljamo o družini. Danes imamo zaradi naše emancipacije možnost zaslužiti svoj denar, pridobiti dobro izobrazbo in iti na terapijo ter doseči čustveno zrelost. Da bi kljub temu lahko ostale v ženski energiji, si še vedno želimo, da bi spoznale nekoga, ki je na istem ali višjem nivoju od našega.

Ženska ni več primorana biti za vsako ceno z moškim, ki ji ne ponuja več od tega, kar že ima sama, zato so se z našim razvojem dvignili tudi naši standardi. Ti se po tridesetem letu še povečajo. Takrat ženska še bolj ve, kaj hoče, kaj si zasluži, kaj pričakuje in zna postaviti meje. Tukaj se pojavi situacija, da ni veliko moških, ki lahko te pogoje izpolnjujejo, zato ženske težje najdejo primernega moškega.

Tisti moški, ki pa jih lahko, pa imajo posledično ponavadi preveliko izbiro žensk in se zato pri teh letih še niso pripravljeni ustaliti. Ker se jim v tridesetih še ne začne iztekati biološka ura kot ženskam, ponavadi še ne čutijo potrebe po tem, da bi izbrali eno žensko in si z njo ustvarili življenje. Za žensko pa je to problem, v katerem se znajde sama. Želi si partnerja, želi si družine, ampak ne najde primernega partnerja za to.

Nekatere ženske se celo odločijo biti samske, ker je to za njih boljša alternativa, kot biti z nekom, ki jim ne parira. To ustvarja specifično družbeno problematiko, kjer se manjša število porok, rodnosti in povečuje število samskih. Zato se moške in ženske vloge zabrišejo do te mere, da ne pridejo več skupaj in niso kompatibilne.

To je specifična družbena dinamika, ki ustvarja veliko neskladij med spoloma in veliko razočaranj. Kljub temu da imamo danes ženske več svobode, kar je definitivno napredek, imamo tudi več osamljenosti in manj stabilnosti.

Zato mislim, da moramo tako moški kot ženske prevzeti odgovornost in si priti nasproti. Ženske tako, da damo več priložnosti različnim moškim, ki na prvi pogled niso naš tip, ampak imajo pomembne kakovosti. Da ne iščemo napak, da nismo preveč pikolovske, ampak kljub svojim standardom iščemo prave vrednote. Moški pa tako, da razumejo specifično biološko pozicijo žensk ter se jim približajo z več odgovornosti in moške energije.

Tako bo po tridesetem letu veliko lažje poiskati kakovostno partnerstvo, tako bo manj osamljenih ljudi in veliko več pozitivnih zgodb z zmenkov, namesto novih razočaranj.