Naredite nekaj zase: trikrat na teden po dvajset minut

Realni cilji za vadbo se ne začnejo pri popolni verziji sebe, temveč pri tej, ki obstaja danes. Pri ženski, ki morda dela osem ur, skrbi za družino, ima obdobja stresa in večere, ko ji ne paše nič drugega kot kavč in tišina. Ko si postavimo cilj, ki ignorira to realnost, si v resnici nastavljamo past.

Želja, da bi v enem mesecu popolnoma spremenile svoje telo, zveni mamljivo, a hkrati ustvarja pritisk in ritem, ki mu ne moremo slediti. Vsi novi cilji ponavadi temeljijo na predpostavki, da bomo kar naenkrat imeli več časa in energije, kot smo ju imeli pred tem. Zato je bolje, da ne predpostavljamo, da ju bomo imeli več, ampak s tem časom in to ravnjo energije, ki smo jo imeli do zdaj, poskušamo narediti največ, kar lahko.

Predstavljaj si vadbo kot odnos, ne kot projekt s točnim rokom. Odnos se ne gradi z ekstremi, temveč z doslednostjo. Ni treba, da čez noč zaradi novoletnih resolucij svoje življenje postaviš na glavo, ampak da počasi in vztrajno spreminjaš odnos do vadbe, telesa, hrane, dokler to ne postane tvoj življenjski stil. Ne nekaj, v kar se moraš siliti, ampak nekaj, česar se veseliš in kar pride naravno. Če to smatraš kot nebodigatreba mučno obveznost, ki ti jo nekdo vsiljuje, je samo vprašanje časa, kdaj pride slab dan, ko popustiš. Idejo o vadbi in zdravem načinu življenja moraš ponotranjiti in vzeti za svojo.

Ženska, ki se odloči, da bo trikrat na teden dvajset minut naredila nekaj zase, pogosto pride veliko dlje kot tista, ki si zadane uro in pol vsak dan in nato obupa po dveh tednih. 

Telo se ne odziva na dramatične začetke, temveč na ponavljajoče se signale, ki mu sporočajo, da je gibanje postalo del vsakdana. Kadar vadbi dodamo preveč pritiska in stresa, ima lahko celo kontra učinek. Če se podvržemo hipnim spremembam, naše telo to razbere kot šok in zaradi kortizola ter hormonskega neravnovesja še težje izgubimo kilograme, ker jih telo v nevarnosti zadržuje.

Velik prelom se zgodi, ko cilj ne temelji več na kaznovanju telesa, ampak na skrbi zanj. Ko vadba ni nekaj, kar moraš "zdržati", da si zaslužiš večerjo ali zadovoljstvo, temveč prostor, kjer se lahko slišiš. Doseganje ciljev je tesno povezano tudi z dovoljenjem, da nismo popolne. Obstajajo tedni, ko gre vse gladko, in tedni, ko nam ne gre. Poanta ni v tem, da nikoli ne izpustimo vadbe, temveč da se po izpuščenem dnevu ne kaznujemo z mislijo, da je vse izgubljeno. En izpuščen trening ni neuspeh, je le del življenja.

Predvsem pa je pomembno, da si treninge in njihovo intenzivnost uskladimo s svojim menstrualnim ciklom. Ko smo v času pred in med menstruacijo, je pomembno, da prilagodimo svoje treninge in se takrat ne silimo v to, da smo enako zmogljive kot na primer med ovulacijo. Takrat je čas za nežno razgibavanje, pilates ali jogo, ne dvigovanje uteži in treninge HIIT. Tako ne bomo trošile energije na napačne dneve, ker bomo to odplačale z obrestmi, ampak jo bomo takrat akumulirale in investirale za nadaljnje dni.

Morda je najpomembnejši cilj ta, da se naučimo potrpežljivosti, vztrajnosti in discipline. Telo potrebuje čas, da se okrepi, um potrebuje čas, da sprejme novo rutino. Ko si dovolimo napredovati počasi, brez primerjanja z drugimi in brez nenehnega preverjanja rezultatov, se zgodi nekaj nepričakovanega: cilji nas ne izčrpavajo več, temveč nas podpirajo. Ne računaj vedno na motivacijo, ampak na disciplino. Disciplina, ki upošteva tvojo realnost in posluša tvoje telo, bo najbolje delovala.

In ko enkrat opazimo, da se lažje vzpnemo po stopnicah, nesemo vrečke iz trgovine, da imamo več energije ali da se v svojem telesu počutimo bolj suvereno, postanejo prvi rezultati naš nov zagon, ker vemo, zakaj to delamo in kaj nam to prinaša.