Kakšno vlogo sta imeli telesna aktivnost in zdrava prehrana v preteklosti v tvojem življenju?

Po pravici povedano, se zadnjih pet let nisem ukvarjala s športom in to popolnoma nič. Žal. Vsi so imeli prednost pred mano, nase sem pozabila. Glede prehrane lahko rečem, da sem bila kot koš, ker sem vase metala popolnoma vse. Sploh nisem pazila kaj jem, kdaj jem in koliko jem.

Kako to, da si se odločila, da spremeniš tvoj življenjski stil?

Letos poleti, proti koncu julija, sem hudo zbolela. Sredi vročine sem imela tako povišano telesno temperaturo, da je bilo res hudo. Prvi antibiotik ni najbolje prijel, zato sem dobila še enega. Ni bilo luštno. Sploh, ko si na morju z antibiotiki.

Izguba odvečnih kilogramov in preoblikovanje telesa je nekaj, česar si želi veliko žensk, a eno je želja, drugo pa je, da glede tega tudi nekaj narediš. Kako težek je bil zate začetek?

Vsak začetek je težek. Sanjariti je eno, realnost je druga. Že spomladi sem se z eno kolegico lotila „hujšanja“. Rekli sva, da bova vsaj 2-krat na teden šli malo hodit za eno uro. Pa prvi teden je še šlo, drug teden že ena ni imela časa, naslednji teden druga ni imela časa, v glavnem ves čas samo izgovori in pri tem je potem ostalo. Torej nič nisem naredila zase. In na žalost je resnica ta, da sem res morala hudo zboleti, da sem „zakapirala“, da moram nekaj spremeniti, ker pri svojih letih pa res nočem imeti nekih hudih zdravstvenih težav. Sem še polna energije in novih idej. Vse, kar sem si zadala, hočem izpeljati do konca. Imam male otroke, ki jih moram spraviti do kruha ... Najhuje je bilo ugotoviti, kje in kako začeti? Potem se je pojavil strah, da bom znova obupala po enem tednu ... Še huje pa je bilo zavedanje, da sem s kondicijo pod nulo.

Po kolikšnem času je vse skupaj postalo bolj užitek in ne toliko mučenje?

Hmm, težko rečem. Po pravici povedano, kadar treniram v dvoje, mi je dosti lažje, kot ko vaje izvajam sama. Ko tečem z Jolando ali s hčerko, uživam. Praktično že od prvega dne. Ko moram iti sama, mi ni ravno prijetno. Zakaj? Pojma nimam. Upam, da bom s časom našla užitek tudi v tem, ko bom sama trenirala.

Koliko časa sedaj že redno treniraš in se zdravo in uravnoteženo prehranjuješ? Kdaj oziroma kako hitro si opazila prve spremembe?

Sedaj so za mano slabi trije meseci treningov. Istočasno sem začela skrbeti tudi za zdravo in uravnoteženo prehrano. Prvi rezultati so bili vidni bolj v razpoloženju, ker sem imela več energije. To se je pokazalo že po dveh ali treh treningih. Telesne spremembe pa so se pa začele kazati po dobrem mesecu dni intenzivnih treningov. Kar pomeni, da sem dvakrat tedensko trenirala z Jolando, potem pa še dvakrat ali trikrat na teden sama. Največje telesne spremembe so bile vidne najprej na obrazu. Veliko jih je reklo, da sem videti stara 25 let. (smeh) Kar mi seveda zelo prija, katera ženska pa si ne želi biti videti mlajša!? (smeh) Nato pa so počasi začele kopneti zaloge maščobe okoli bokov in trebuha. Na dan počasi „kukajo“ mišice.

Sama si si poiskala tudi pomoč in se obrnila na Jolando Čeplak. Kako pomembno se ti zdi to, da si nekdo poišče strokovno pomoč in nekoga, ki ga vodi? Ter verjetno tudi motivira.

Kot sem že prej povedala, težko treniram sama. Enostavno nimam motivacije. In vedela sem, da bom morala poiskati pomoč. Najprej sem morala pri sebi razdelati vprašanje, kakšno pomoč sploh potrebujem. Spogledovala sem se z jogo, pa sem po vseh opisih ugotovila, da to ni zame. Nato mi je bil zanimiv orientalski ples, pa sem si znova premislila. Praktično sem morala pri sebi najti odgovor, kaj sploh hočem doseči, če se odločim za kakršno koli vadbo. Potem pa sem prišla do prvega spoznanja, da moram pridobiti kondicijo. Drugo spoznanje je bilo, da moram spremeniti način prehranjevanja in tretje je bilo, da potrebujem intenzivne vaje, kjer bom lahko izoblikovala telo. Ni šlo toliko za hujšanje, ampak bolj zato, da se v svoji koži počutim dobro. Hujšanje je sedaj samo posledica treningov in zdravega načina prehranjevanja. Jolanda Čeplak je proti koncu avgusta razpisala termine za skupinsko vadbo in sem se najprej prijavila nanjo. Ampak po tehtnem razmisleku sem ugotovila, da to ne bo zame, da potrebujem nekaj, kar bo prilagojeno samo meni. Nato sem jo vprašala, če sploh nudi individualne vaje in če me je pripravljena „vzeti“. In tako se je začela najina „odisejada“.

Kako so videti tvoji treningi?

Bom raje malo drugače odgovorila. Treningi na začetku, če pogledam zdaj, so bili res „mili“. Začeli sva s totalne nule. Jaz še 50 metrov nisem mogla preteči, tako hudo je bilo. Ampak Jolanda je vedela, kako to stopnjevati. Z vsakim treningom so vaje težje in vedno lažje jih premagujem. Ogrevam se najprej s tekom, približno 10 minut. Nato naredim nekaj razteznih vaj. To je nekakšna rutina šole teka. Potem pa za vsak trening Jolanda naredi program, kaj bom delala. Tako da noben trening ni enak drugemu. Nikoli mi ni dolgčas. (smeh)

Kaj pa prehrana? Kako pogosto grešiš?

Glede prehrane pa je tako, da nimam neke hudo stroge diete, le sladkor sem črtala s svojega seznama ter belo moko. Tudi alkohola ne smem. (smeh) Najtežje mi je pri sladicah, kruhu sem se odpovedala brez problema. Glede na to, da sem totalno nora na sladoled in čokolado, je res težko na trenutke. Vseeno si tu in tam, približno na 14 dni, privoščim en mali košček temne čokolade. Sem pa vsaj toliko disciplinirana sedaj, da pojem res košček in ne cele čokolade naenkrat. (smeh)

Je kakšen nasvet, ki ti ga je dala Jolanda in ti je še posebej ostal v spominu?

Ja, ravno glede hrane. Rekla mi je, naj ne stradam, ker bom potrebovala moč na treningih, ki ne bodo enostavni. Prav tako, da če se mi zahoče nekaj pojesti, naj to pojem, vendar v mejah normale in ne prepogosto. Naj si izberem en dan v tednu, ko se bom lahko malo pregrešila. Ampak sem se skozi treninge toliko „zdisciplinirala,“ da po koščku temne čokolade sežem res na 14 dni in ne vsak teden.

Kako so tvojo spremembo sprejeli bližnji? Kako pomembna je njihova podpora?

Najbolj pomembna mi je podpora moža, na druge se niti toliko oziram, ker pač ne živijo z mano. Moj mož me podpira pri vsaki stvari, ki se je lotim. Brez njega danes ne bi delala tega, kar me najbolj veseli in kar sem iz hobija spremenila v posel, torej ličenje in vse, kar je s tem povezano. In enako me je podprl tudi pri treningih. Enkrat je šel celo zraven in sva za motivacijo skupaj naredila nekaj vaj. Drugače pa mož rad hodi v hribe in komaj čaka pomlad, da bova začela skupaj raziskovati naš gorski svet. Še pred meseci bi rekla bog ne daj gore, zdaj se pa tudi jaz veselim, da bova skupaj začela hoditi v hribe.

Kaj te najbolj motivira v trenutkih, ko nimaš volje za vadbo?

Zaenkrat še nisem prišla do te točke, ko ne bi imela volje do treningov, razen kadar moram sama teči. Takrat pa si rečem, da ne smem obupati, da zmorem. Če sem lahko premagala dosti hujše ovire v življenju, bom tudi današnjo.

Je bil kakšen trenutek, ko si želela obupati?

Ne, ker je Jolanda res velik motivator. Hkrati sva stkali eno vez in vedno komaj čakam, da se srečava, da ji povem, kaj vse se je zgodilo vmes, ko se nisva videli. (smeh)

Osebni trenerji vedno poudarjajo, da si je treba zastaviti nek cilj. Kakšen je tvoj končni cilj?

Ja moj cilj je preteči pet kilometrov naslednjo pomlad. Hčerka me je že dve leti nazaj prosila, da bi šli skupaj na tek, pa jaz nisem šla, ker sem vedno našla tisoč in en izgovor. Še danes mi je žal. Zdaj pa sem rekla, da moram to narediti, ne samo zaradi hčere, ampak tudi zaradi sebe.

Poleg tega, da se kilogrami topijo in da se tvoje telo spreminja, kako se je še zaradi tega spremenilo tvoje življenje? Kako si se spremenila ti?

Najbolj sem vesela, ko mi kdo reče, da sem pomlajena. (smeh) Ali pa, da na meni visijo kavbojke, ki so bile prej tako tesne, da sem komaj dihala. Pa tudi opazka glede razpoloženja je bila, da sem bolj vedra in vesela. V glavnem vse to nekako drži, to vidim tudi sama pri sebi. Oblačila so prevelika in komaj čakam, da grem na lov za novo garderobo. (smeh) Denarnico in mojega moža bo bolelo, ampak jaz se bom počutila mnogo bolje. (smeh) Imam dosti več energije, kar se pozna tudi na poslovnem področju, ker imam kar naenkrat polno nekih idej in kar odpirajo se mi nova vrata.

Kakšen nasvet bi dala vsem, ki si želijo spremembe?

Vse, kar lahko rečem, je to, da je dobro imeti cilj v življenju. Če ni cilja, deluje naše življenje kot ladja brez kompasa. Tavamo sem in tja, se zaletavamo v čeri, a nekih konkretnih rešitev ne najdemo. Velikokrat je treba iti čez sebe, iz cone udobja. Žal je tako. Tudi sama sem šla čez to fazo, ko sem se odločila, da moram spremeniti svoj način življenja. In vem tudi, da to ni zadnjič, da se bom v življenju spopadla z neštetimi ovirami. Tudi na treningih se srečujem s temi preprekami, a ker imam zastavljen cilj, me to motivira. Prav tako si izberite osebe, ki vas bodo spodbujale in vam stale ob strani. Jolando sem izbrala ravno zato, ker sem vedela, da je v preteklosti sama imela veliko vzponov in padcev, pa se je vedno pobrala. Njena železna volja in topla energija, ki jo oddaja okoli sebe, sta bili zame prav tako velik motivator. Torej, imejte zastavljen cilj, družite se z ljudmi, ki so vam pripravljeni stati ob strani in verjamem, da boste dosegli želeni rezultat.

O Katjinih začetkih in kako je njen trening napredoval v zadnjih treh mesecih, smo se pogovarjali tudi z Jolando Čeplak, ki pravi, da predvsem ženske zelo pogosto delamo napako, ker si želimo izklesati telo čez noč. 

Kako je Katja napredovala od prvega dne do danes?

Ko je prišla Katja k meni, je bila v slabi kondiciji. Po pravici povedano, je lahko le hodila. S tem sva tudi začeli. Hodili sva in izvajali enostavne vadbe. Danes je Katja odlična. Vadi, trenira in opravlja vaje že skoraj brez težav. Seveda so vaje prilagojene, ker lahko le tako napredujeva.

Tvoja naloga ni le prikaz pravilnega izvajanja vaj, ampak tudi psihološka podpora. Kako pomembna je psihološka pripravljenost pri tem, da smo uspešni in vztrajamo?

Vsaka priprava na vadbo oziroma trening je odvisna od vsakega posameznika posebej. Meni je pomembno, da najprej spoznam, kaj posameznik potrebuje, kaj si želi in kakšen je njegov cilj. Če slednjega ni, nima smisla. Cilj je odločilnega pomena. Ko to nekdo ima, je moja naloga, da človeka spoznam, ga spodbujam in ugotovim, kako je to potrebno. Formule pa ni. Vsak je drugačen.

Kakšen nasvet bi dala nekomu, ki do sedaj ni bil fizično aktiven in ki enostavno ne zna stopiti iz cone udobja in začeti?

Odložite telefone ... Seveda je vsak začetek težak. Če človek ni bil aktiven, je še toliko težje. Če pa si človek nekaj želi, bo vstal in odšel. Odšel bo tja, kamor si želi. Vse je v glavi. Pa četudi sprva lahko le hodimo. Prišel bo dan, ko bo tak človek stekel in kondicija bo prišla. Glava se bo spremenila. Postal bo samozavesten in vaje oziroma treningi bodo postali veselje. 

Vadbo pa treba verjetno prilagoditi vsakemu posamezniku?

Da. Vadbo prilagajam vsakemu posamezniku. Drugače ne gre. Sem profesionalka. Imam dobre atlete in imam ljudi, ki si želijo zdravega življenja. Vsakemu se posvetim posebej. Energijo mi dajo izpolnjeni cilji teh ljudi.

Katere so najbolj pogoste napake, ki jih ženske delamo, kadar želimo izklesati svoje telo in se znebiti odvečnih kilogramov?

Po mojem mnenju je napaka v tem, da si ženske želijo na hitro izklesati telo in stradajo. Začne s hitrim hujšanjem, kar po mojem mnenju ni niti najmanj zdravo. Ženske se dobesedno kaznujejo, se mučijo. To je neumnost. Res, da bo izgubila nekaj kilogramov, a tako hitro kot so šli, bodo tudi prišli nazaj. Potrebna je postopna vadba in hkrati zdrava prehrana. Zato svetujem vse lepo postopoma.