Pogovarjali smo se s Slovenko, ki je slavila zmago in to brez posebnih priprav

''Bilo je nepozabno, kot vsako leto. Neverjetno je gledati toliko ljudi, ki stopijo skupaj in teče za tiste, ki ne morejo, in pa tudi vse navijače ob cesti, ki te spodbujajo, ko postane težko,'' pove z nasmehom. Kljub izzivom je tudi letos tekla z enim samim ciljem – pomagati. ''Iskreno sem ponosna in se počutim kot del neke skupnosti. Vedno se ga brez zadržkov udeležim in upam, da nam vsem skupaj uspe zbrati dovolj denarja za odkritje tovrstnega zdravila.''

S tem tekom ni želela počastiti le posameznikov, ki jih osebno pozna. ''Ne, tečem za čisto vsakogar, ki tega ne more – v upanju, da nekega dne vseeno bodo lahko,'' pravi.

Tekači na Wings for Life pogosto povedo, da jih dobrodelni namen dodatno motivira. Nina ni izjema: ''Vsakič, ko pomislim, da mi je težko ali pa želim obupati, se opomnim na to, za koga tečem in pa kakšen privilegij je sploh to, da lahko tečem.''

Letos ni imela posebnega načrta priprav, saj že sicer trenira pod vodstvom Romana Kejžarja. ''Teden pred dogodkom sem močno znižala kilometrino in intenzivnost treningov ter jedla precej ogljikovih hidratov,'' razloži.

Zastavljen cilj je bila maratonska razdalja, a je poudarek ostal na občutku in prilagajanju razmeram. ''Nekako smo se menili s trenerjem, da bi tekli okrog 4:20 min/km ... a smo prilagodili cilje glede na razmere in počutje tisti dan, da je bil sam tek čim bolj sproščen.''

V pogovoru večkrat poudari pomen ljudi okoli nje. ''Zame najpomembnejša. Ne vem, če bi mi uspelo preteči toliko km, če ne bi imela trenerja in še enega sotekača za pomoč na progi sami ter hkrati ogromno podpore in navijačev ob progi.'' Poseben trenutek je doživela, ko so jo ob progi pričakali mladi nogometaši, ki jih trenira. ''Definitivno mi je to vlilo dodatne energije.''

Na vprašanje, kaj jo pri teku najbolj motivira, odgovori brez pomisleka: ''Najbolj od vsega me motivira veselje in občutek svobode, ki ga občutim pri teku. Seveda, tudi osebni dosežki pripomorejo k motivaciji, a še bolj kot to skupnost oziroma ljudje, ki jih je tek pripeljal v moje življenje.''

Svojo tekaško pot je začela pozno, pri devetnajstih, ko jo je na prvi tek zvabila mama. ''Komaj sem jo dohitevala tiste slabe 4 km in pri tem kar močno trpela,'' se danes smeje. A sčasoma ji je tek postal del vsakdana – najprej vsakodnevna rutina, nato pa tudi resna športna pot z vključitvijo v Kejžarjevo ekipo.

Teka ne dojema le kot šport. Je nekaj več. ''Ne znam ravno opisati, a mogoče občutek svobode in izpopolnjenosti. Mogoče zveni malo klišejsko – kot da sem bila rojena prav za to.''

Eden izmed najlepših trenutkov na progi je bil, ko je zagledala ljudi, ki ji pomenijo največ. ''Kadarkoli sem zagledala kakšnega od svojih nogometašev, prijateljev ali družinskega člana, ki je navijal zame ... sem dobila solzne oči in se do ušes nasmejala.''

Zasluženo zmago je proslavila v svojem slogu – v družbi prijateljev, družine in obveznim sladoledom. ''Brez tega ne gre po tekmah, doda v smehu.''

Vsem, ki še oklevajo, ali bi se naslednje leto prijavili na tek, pa sporoča jasno: ''Brez strahu in ne razmišljajte sploh, samo prijavite se! Ne bo vam žal, res ne, ne glede na to, kako pripravljeni ste ... občutek strahu ali treme na koncu močno premaga občutek zadovoljstva in ponosa.''