Prenajedanje, ki se lahko kaže že v požrešnosti, ko je vse, na kar mislite, le še hrana in ste najbolj pomirjeni takrat, ko se pošteno najeste. A za to nenasitnostjo se lahko skrivajo čustvene stiske. Težko je priti do pravega vzroka za prenajedanje, diete so običajno še najslabši način za spopadanje s to težavo. Strokovnjaki opozarjajo, da se za velikim apetitom lahko skriva vse kaj drugega kot resnična lakota. Kot pri vseh motnjah hranjenja so tudi tu vzroki globlji, tako družbeno kot družinsko pogojeni, običajno gre za kombinacijo vzrokov.

Vsi imamo trenutke, ko pojemo več, kot bi bilo treba. Kaj pa se zgodi, ko prenajedanje postane navada? Če ste opazili, da to počnete vsaj enkrat na teden in morda celo več mesecev hkrati. V takšnih primerih gre za zelo resno težavo. Nacionalna zveza za motnje prehranjevanja (NEDA) klasificira motnjo prehranjevanja kot "hudo, življenjsko nevarno in ozdravljivo motnjo  prehranjevanja", za katero so značilni naslednji simptomi:

– ponavljajoče se epizode uživanja večjih količin hrane (pogosto zelo hitro in dokler se ne pojavi občutek neugodja) vsaj enkrat na teden v obdobju treh mesecev ali več;

– občutek izgube nadzora med prenajedanjem;

– poznejše doživljanje občutkov sramote, stiske in krivde.

Gre za motnjo prehranjevanja, ki se razlikuje od bulimije, saj ljudje, ki se prenajedajo, ne uporabljajo vedno telesne aktivnosti, laksativov ali drugih oblik čiščenja, da bi poskusili 'izbrisati prenajedanje'. Tisti, ki trpijo za to motnjo, se bodo poskušali izolirati ali celo zaspati, namesto da bi poskušali težavo odpraviti na škodljive načine. 

Kako prepoznati epizodo kompulzivnega prenajedanja?

Nacionalna zveza za motnje prehranjevanja (NEDA) meni, da ste doživeli epizodo prenajedanja, če ste v roku dveh ur sodelovali v treh ali več oblikah spodaj opisanega vedenja: 

– jeste veliko hitreje kot običajno;

– jeste, dokler se ne pojavi občutek nelagodja ali še več;

– pojeste veliko količino hrane, čeprav niste lačni;

– nimate nadzora nad uživanjem hrane in se ne morete ustaviti;

– jeste sami, ker vas je sram;

– pozneje vas je sram, čutite krivdo in ste morda celo depresivni.

Te epizode se lahko pojavijo ob kateri koli uri dneva, najpogosteje, ko ste sami. Prenajedanje je lahko posledica tega, da ste si pred tem močno omejili število dovoljenih kalorij ali ker nimate pravih orodij, da bi se lahko spoprijeli s svojimi čustvenimi in duševnimi težavami, lahko pa je tudi posledica dolgčasa. Epizode se lahko pojavijo tudi povsem nepričakovano. 

Kdo je v nevarnosti za motnjo prehranjevanja?

Sedemdeset odstotkov bolnikov z motnjo kompulzivnega prenajedanja se bori s prekomerno telesno težo in je debelih, ni pa nujno, da je vaša prekomerna telesa teža posledica prenajedanja.

Raziskave so pokazale, da imajo 12-letna dekleta, ki so na dieti, kar 12-krat večjo možnost za razvoj kompulzivne motnje. Večjo verjetnost za motnjo imajo tudi moški, ki so na dieti. Kompulzivno prenajedanje je najbolj razširjeno pri mladih dekletih in ženskah srednjih let, saj se motnja po navadi začne razvijati v dvajsetih letih. V zadnjih letih je začelo naraščati tudi število starejših žensk. Predvsem tistih, ki se borijo z depresijo, imajo težave z duševnim zdravjem, anksioznostjo ali celo trpijo za postravmatsko stresno motnjo. Dejavniki, ki lahko vplivajo na pojav motnje, so tudi finančne težave, stresna služba, toksični odnosi in druge stresne okoliščine, ki jih lahko ogrozijo. Tisti, ki se borijo zasvojenostjo, imajo tudi 20-odstotno ali večjo možnost, da se borijo z odvisnostmi od hrane in prenajedanjem.

Kaj storiti?

Strokovnjaki svetujejo, da raje razmislite o terapiji in ne več o dieti, če ste z dieto že večkrat poskusili, pa vam ni uspelo izgubiti ali obdržati kilogramov. Zgovorni so ti podatki: pri večini diet ni dolgoročnega učinka, kar 95 odstotkov jih ne uspe, saj z dieto ni odpravljen osnovni vzrok za debelost. Po podatkih WeightWatcherjev je zgolj 16 odstotkov članov takih, ki z veliko odločnosti in zagrizenosti obdržijo kilograme, do katerih so prišli z dieto. Za veliko žensk namreč hrana pomeni olajšanje, protibolečinsko terapijo za boleča čustva, ki jih ne znajo izraziti. Tako se tudi telesna lakota zameša s psihično lakoto.

Brez tega, da bi se osredotočili na svoja občutja, ne gre. Kot prvo je koristno že, če spoznate, kako vam je hrana koristila, ko ste se v svojem življenju spoprijemali s stresnimi trenutki. Ob tem pa seveda želja, da začnete svoje težave reševati in jih ne zgolj prekrivati s hrano. Pomembno je tudi, da ste sposobni razlikovanja med dejansko telesno lakoto in čustvenimi potrebami.

Kako pretrgati to čustveno vez s hrano? Dobro je, če si pišete dnevnik, v katerem poleg svojega doživljanja zapisujete tudi svoje prehranjevanje. Vsaj en teden si zapisujte, kaj jeste, kdaj in kje. Zapišite si, kako ste se počutili takrat, ko ste jedli. Vprašajte se, kaj se je danes zgodilo, da se počutim tako, kot se. Tako lahko dobite neke vzorce, ki kažejo, ob katerih čustvih se obrnete k hrani. Ko vam bo uspelo ugotoviti, kakšen je vaš prehranjevalni vzorec, poskušajte najti alternativne načine za polnjene svoje čustvene praznine. Na primer ugotovite lahko, da je najhuje ob nedeljah zvečer, ko že razmišljate o težavnem tednu, ki vas čaka v službi. Takrat raje pokličite prijatelja, pojdite v savno ali načrtujte dopust.